7DNI - sreda, 3. februar 2010

starševstvo plus

Izločena

Septembra lani sva se s hčerko selili v Ljutomer in takrat sva predvidevali, da bo na začetku težko. Iz mesta na podeželje, iz stanovanjskega bloka v hišo, ki še niti dokončana ni, z enega konca Slovenije na drugega. Ker je videla, koliko mi to pomeni, in ker sem neomajno stala za odločitvijo o selitvi, se je vdala v usodo in si takoj po prihodu v novo šolo začela iskati prijatelje. To ni najina prva selitev, pred tremi leti sem se z obema hčerama selila z enega konca Kranja na drugega, pa tudi sama sem kot otrok trikrat zamenjala šolo, zato sem nekako pričakovala nekaj začetnih težav, da pa bodo hčerko izločili iz razreda, ji prepovedali udeležbo na zabavi po valeti ter ji na vse mogoče načine kvarili prijateljstva, ki jih je s tolikšno muko tkala, tega si pač nisem predstavljala, niti mi ni na kraj pameti prišlo, da se lahko kaj takega zgodi. A prav to se je zgodilo.

Pred dnevi me je hči vsa objokana poklicala po telefonu, naj pridem v šolo ponjo, in ko me je nekaj zatem klical njen razrednik, češ da ni vedel, da so stvari tako resne, sem imela v glavi samo eno stvar. Odločitev, da jo nemudoma prešolam nazaj v Kranj, je bila hipna in moja, povsem moja. Hčerka nima nič pri tem, čeprav sem videla njeno olajšanje, ko sem ji povedala zanjo. Noben otrok si namreč ne zasluži takega psihičnega nasilja, kot ga je mesece preživljala moja hči samo zato, ker je drugačna, ker ni tiho, ker se je upala zoperstaviti največjim razrednim frajerjem, zato, ker se je postavila v bran sošolcu, ki so ga drugi sošolci nenehno šikanirali. Odrekla je pokornost vodji, ki ima sicer odlične ocene, po drugi strani pa počne stvari, o katerih se njegovim staršem in učiteljem niti sanja ne. Kljub temu da sem bila dvakrat v šoli in sem razredniku skupaj s hčerko natančno opisala, kaj se dogaja znotraj razreda med odmori in po pouku, naju nihče ni jemal resno. Samo zato, ker so sošolci videli, da sem mama, ki se postavi v bran svoji hčeri, se je niso še fizično lotili. So jo pa na plesnih vajah za valeto izločili in se domenili, da je niti na zabavo po valeti ne bodo spustili. In to je bila pika na i. Zakaj bi imela vse življenje grde spomine na osnovno šolo, na zaključni ples, zakaj bi še naprej prenašala šikaniranje in očitno brezbrižnost šolskega strokovnega kadra? Seveda bo njena selitev zame hud udarec, kajti niti pomislila nisem na to, da bom skoraj čez noč ostala brez obeh hčera. Tudi finančno bo to zame velik zalogaj, a ker vidim, kako radi jo imajo njeni bivši sošolci, in ker si zasluži prijazno šolsko okolje, so moji osebni občutki in finance, ki so povezane z njeno selitvijo, zanemarljive težave.

Odkar ve za mojo odločitev, se je hčerino obnašanje presenetljivo spremenilo. Spet je veselo dekle, komaj čaka, da se vrne k svojim prijateljem, ki jo imajo radi takšno, kakršna je, v šolo, ki je pozitivno naravnana in v kateri ni razrednega izključevanja in diskriminacije. Kljub temu da so mi pred tremi leti, ko sem ju prepisala iz podeželske šole v mestno, prepis odsvetovali, češ da so mestne šole slabše, da je preveč različnosti med otroki, imata obe hčeri na to šolo izredno lepe spomine. Skoraj vsako leto sta dobili v razred sošolca, ki ni znal besede slovensko in ga je ves razred učil slovenščine, mu pomagal pri usvajanju snovi in ga sprejel v svojo sredino. Seveda so se tu in tam tudi sprli, a nikoli zaradi zunanjega videza ali narodnosti, prav tako se nikoli ni razred postavil proti enemu samemu učencu.

Na otvoritvenem govoru ob začetku šolskega leta je ravnateljica izpostavila netoleranco šole do fizičnega nasilja. Vse lepo in prav. Kako pa prepoznavajo psihično nasilje? Kolikokrat se mora otrok zjokati, preden ga vzamejo resno? Kolikokrat mora priti v šolo starš in prositi za ukrepanje proti nasilju? Koliko v šoli sploh prisluhnejo otrokom? In končno, kaj zanje sploh pomeni prijazna šola

Katarina Žarki

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.