7DNI - sreda, 27. januar 2010

starševstvo plus

Lahko bi živeli skupaj

Je v praksi tako, da iz dvostarševskih družin izhajajo psihično zdravi, čustveno stabilni otroci, iz vseh ostalih pa otroci z raznimi manjki ?

Že nekaj časa vsaj tri noči na teden prespim pri prijateljici in njenem štiriletnem sinu. Kadarkoli sem tam, mali skače po meni, igrava se razne igrice, razlaga mi, kaj se dogaja v vrtcu, s prijateljico pa si vzameva čas za pogovor potem, ko gre spat. Zadnjič mi je prišlo na misel, da bi lahko živeli skupaj tudi zares, ne samo nekaj dni na teden, da bi bili lahko družina.

Se spomnite kako glasni so bili zagovorniki t. i. tradicionalne družine ob predlogu novega družinskega zakonika, ki med drugim dovoljuje homoseksualnim parom posvojitev otrok? Trdijo, da je t. i. tradicionalna družina edina prava oblika družine, kar seveda sploh ni res, kajti razlika med tradicionalno družino in jedrno družino je ogromna. Del prve so bili tudi hlapci, dekle, neporočene tete in strici, stari starši in še kdo, drugo, ki je nastala z industrijsko revolucijo, pa sestavljajo samo oče, mama in otrok. Ne vem sicer, ali zagovorniki zahtevajo, da sta starša jedrne družine tudi roditelja, a to niti ni tako pomembno. Jedrna družina je edina prava oblika družine, edina, v kateri se otrok zdravo razvija, ker ima ob sebi oba spola. Pa je to res? Je v praksi res tako, da iz dvostarševskih družin izhajajo psihično zdravi in čustveno stabilni otroci, iz vseh ostalih pa otroci z raznimi manjki? Vsem tistim, ki so tako kot jaz rasli z alkoholikom in staršema, ki nista znala obvladovati svojega odnosa ter vcepljati otrokom enotno vzgojo, ta trditev privabi samo ciničen nasmeh na obraz. Zelo dobro se namreč spomnim, bilo mi je 15 let, ko sem se že odločila, da moji otroci ne bodo živeli v taki družini, kot je bila moja primarna, da v njen ne bo očeta, ker... Ker mi moj oče ni bil nikakršen vzor; ni bil oče, ni bil prijatelj, bil je pač nekdo, ki je vdiral v mir in nas gnjavil s svojimi alkoholičnimi izpadi. Veliko mirneje in najbrž tudi veliko bolj psihično ter čustveno zdravo bi rasla v enostarševski družini s sestrama in mamo. In babico, dokler je bila še živa. Lahko pa bi se nam pridružila tudi mamina prijateljica, ki je občasno prihajala na obisk, sicer pa je živela sama, saj je imela že odraslo hčer. Kakršnakoli druga oblika družine bi bila boljša od te, v kateri sem odrasla. A tudi moja mama je zagovarjala tako obliko družine ter trmarila v njej, dokler ni bilo za nas otroke prepozno. Ko sem se sama pred dvanajstimi leti ločila in si ustvarila družino, v kateri - prepričana sem - moji hčeri odraščata mirno in srečno, je bila to za mojo mamo ena od večjih sramot, kar jih je kdaj doživela.

Kaj bi manjkalo sinu moje prijateljice, če bi odraščal z nama, s svojo mamo in njeno prijateljico? Sinov oče se zanj ne zmeni, da bi se pa vezala v partnerstvo z drugim moškim samo zato, ker je to "zdravo" za razvoj njenega sina, pa prijateljici na misel ne pride.

Za okolico naša skupnost ne bi bila sporna, dokler bi imeli s prijateljico heteroseksualno spolno življenje. Čisto drugače pa bi se okolica odzvala na najino družino, če bi bili spolno intimni. Dejstvo je, da se ljudje med seboj ločujemo tudi glede na spolno usmeritev. To, da nekoga spolno ne privlači nasprotni spol, pa velikokrat za okolico pomeni, da je generalno okvarjen in nesposoben normalnega življenja. V trenutku, ko bi se izkazalo, da sva s prijateljico v intimnem razmerju, bi postali "dve lezbi", ki se gresta družino in s svojim spolnim življenjem kvarno vplivata na otroka in jima ga je treba na vsak način vzeti. Ne glede na to, da človeka ne definira samo njegova spolna usmeritev, se ljudje na tej točki spremenimo v primitivna ozkogleda bitja, polna predsodkov in apriornega zavračanja. Starš je lahko alkoholik, lahko je nasilnež, lahko otroke zanemarja, lahko jih zapusti, lahko v prostem času hodi v swingerski klub, lahko ima poleg partnerja še druge ljubimce, samo homoseksualec ne sem biti.

Katarina Žarki

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.