7DNI - sreda, 13. januar 2010
starševstvo plus
Iz gnezda
Starši otroke moramo spodbujati, da odletijo iz gnezda.
Moja družina se je znašla tam, kjer se vsi priročniki o vzgoji otrok običajno končajo. Zadnje meje smo postavile pred kakim letom dni, kaznovanje pa je stvar preteklosti. Še več. Kljub temu da v naši družbi ni več iniciacijskega obreda prehoda otrok v svet odraslih in je samoumevno prehodno obdobje, ki lahko traja tja do 30. leta, v naši družini ta meja med otroštvom in odraslostjo, ali prehod v napol odrasli svet, če hočete, obstaja. Odhod v internat je nedvoumno znamenje, da hčerki postajata odrasli, samostojni in odgovorni osebi. Jeseni gre v internat še druga hči, zame pa se bo začelo novo obdobje življenja. Med tednom bom po petnajstih letih življenja s hčerama spet sama. Seveda se bomo tu in tam videle, ker se bomo obiskovale, sicer pa bomo skupaj le ob koncu tedna, pa še to ne vedno.
Priznam, težko se je sprijazniti s tem, da te otroci ne potrebujejo več tako, kot so te takrat, ko so bili majhni, da nisi več na prvem mestu, da nisi več v središču njihovega življenja. S tem sem se prvič soočila pred letom, dvema, ko sta vedno več časa preživljali s svojimi prijatelji. Kar naenkrat nista imeli več časa z mano hoditi na sprehode, v kino ... Tudi po nakupih nismo več hodile skupaj, dala sem jima denar in sta šli s prijateljicami po trgovinah. Menda je tako prav, kajti otroci morajo odrasti, se odcepiti od staršev, postati samostojni in neodvisni. Starši jih moramo spodbujati k temu, da odletijo iz gnezda. Sama si trenutno želim vse kaj drugega kot to. Naše gnezdo je namreč sestavljeno iz dveh otrok in enega starša, in ko bosta obe hčeri odleteli, bom ostala sama. Najbrž bom doživljala sindrom praznega gnezda prav posebne sorte. Klasičen sindrom je namreč ta, da mož in žena ostaneta sama in ne vesta, kaj bi drug z drugim, ker sta se kot partnerja odtujila in sta bila leta in leta samo starša. Jaz bom pa sama pri svojih 37 letih, ko nekatere ženske komaj vstopajo v svet starševstva.
Z vstopom hčerk v najstništvo mi je bila dodeljena nova vloga, v kateri se počutim napol starš, napol prijateljica. Vedno pogosteje se zalotim z njima v pogovorih, ki so bolj podobni pogovorom med prijatelji. Razmišljanje o življenju, o odnosih med ljudmi, o bolečini in veselju, o iskanju smisla, določanju življenjske poti, odločanju o stvareh, ki sodijo v svet odraslih ... Denimo odločanje o spolnosti. To je že tema, ki človeka kaj hitro potisne v svet odraslih. Prav tako premišljevanje o nadaljevanju poti po končani srednji šoli. Zadnjič sem jima rekla, da bosta imeli na "svoji" strani hiše poseben števec za elektriko in vodo. Zvedavo sta me pogledali, češ: kaj jima hočem s tem povedati, pa sem jima razložila, da bosta po končani srednji šoli začeli plačevati stanovanjske stroške, kar pomeni, da si bosta morali začeti služiti denar. Naj o tem premišljujeta že zdaj, da jima bo ob koncu šolanja ta misel samoumevna. Odločno ju potiskam proti odraslosti, ki se ne meri zgolj z leti in s telesno višino, temveč predvsem z načinom razmišljanja, s sposobnostjo odločanja o pomembnih stvareh, s prevzemanjem odgovornosti za svoje odločitve in s spopadanjem z izzivi, ki jih življenje prinaša.
Koliko staršev se ob pogledu na štručko, ki spokojno spi v njihovem naročju, zaveda, da bo lepega dne zaprla vrata skupnega doma in si ustvarila svojega? Koliko staršev se nas je sposobnih soočiti s svojim egoističnim zahtevanjem otroka zase in za vedno, zavestno pretrgati imaginarno popkovnico in otroku dovoliti, da odleti? Otroci se sicer vračajo v gnezdo, a ne v vlogi otroka, temveč kot ljudje, s katerimi smo preživeli del življenja, se zaradi njih naučili odpuščati, sklepati kompromise, zamižati na eno ali na obe očesi, razumeti, tudi če za nas ni bilo vedno razumljivo, in si priznati, da vsega ne vemo in ne znamo. Nam, staršem, so otroci lahko več kot prijatelji, lahko pa so nam tudi kot tujci.
Katarina Žarki