7DNI - sreda, 6. januar 2010
starševstvo plus
Srečno novo leto
Vam gre sporočilo iz naslova na živce? Ne vidite smisla v njem? Tudi jaz ga nisem, priznam. V situaciji, v kateri sem, se moram pošteno potruditi, da najdem srečo, ali drugače: veliko domišljije potrebujem, da vidim srečo v njej. Kajti težko je najti srečo v tem, da pralni stroj zaradi zmrzali ne deluje, da je štedilnik pokvarjen, za piko na i pa se mi je pokvaril še avto. Brez avta pa se počutim kot brez nog, saj niti v službo ne morem, kaj šele po nakupih. Ko sem se danes vendarle odpravila peš v tri kilometre oddaljeno mesto po hrano, sem šele na poti domov uvidela, da sva s hčerko opravili prav prijeten sprehod, se veliko pogovarjali in smejali in da sva kupili mnogo manj kot bi, če bi se bili v mesto odpravili z avtom. Če to ni sreča.
Znanka mi je pred časom zagrenjeno rekla, da novo leto ne bo nič srečno in se ga sploh ne veseli. Pred kratkim je izgubila službo, doma pa ima dva majhna otroka in še brezposelnega moža. Nisem vedela, kaj naj ji rečem, najraje bi ji stisnila v dlan nekaj denarja, a to ni to. Denar ne zdravi zagrenjenosti in občutka, da ti ni uspelo ali da ti je spodletelo in si padel. Morala bi ji reči, da ima veliko srečo, saj so vsi zdravi, imajo dovolj drv za zimo, med letom so si napolnili zamrzovalnik in v kleti imajo ozimnico, otroka sta v šoli zelo pridna, elektriko in komunalo pa bodo že nekako plačali, saj tega ni veliko. Seveda je zoprno, da je ostala brez službe, vendar ni brezupno in še manj vredno zagrenjenosti. Na moje veliko presenečenje sem jo zadnjič našla doma veselo, sproščeno in povsem drugačno kot pred mesecem dni. Povedala mi je, da ima zdaj veliko več časa za otroka, da je preusmerila misli od službe na družino in se ne vznemirja več zaradi tega, ker je ostala doma.
Poleti je moj poslovni partner izvedel, da ima neozdravljivo bolezen. Odmirajo mu živci in le vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Ko mi je to povedal, se je obema zdelo, da je to nemogoče, saj je bil videti povsem zdrav. Oktobra ga leva roka že ni več ubogala, pred kratkim pa sta z ženo skupaj prišla k nam na obisk, ker sam ne more več voziti. Zdravniki so mu dali pol leta in po tem, ko se je dobro zjokal, ko sta se z ženo skupaj sprijaznila z usodo, sta se odločila, da ne bosta stala križem rok in čakala na smrt. Stanovanje sta takoj preuredila in prilagodila njegovim kasnejšim potrebam, ko bo na vozičku, in za še kasneje, ko bo nepokreten. Žena je pustila službo in ostala doma, sinova pa sta prevzela obrt. Kljub temu v vsem skupaj najdeta srečo. Sreča je, da imata drug drugega, sreča je, da imata tako pridna in dobra sinova, sreča je, da je takrat, ko je veliko delal, denar dajal na stran in so ga zdaj lahko porabili za ureditev stanovanja, in sreča je, da ima še toliko časa, da se lahko z najbližjimi veseli, da lahko z njimi preživi letošnje dneve praznovanje novega leta in da jim še tisočkrat pove, kako zelo jih ima rad. Toliko sreče najde tudi v takšni, za mnoge nesrečni bolezni.
Meni štedilnik ne pomeni veliko. Je pač pokvarjen in kuhamo na kuhalniku. Za praznike zato ne bom pekla peciva, bomo pa jedle palačinke s smetano in čokolado. Voda v pralnem stroju se bo že odtajala, če pa se ne bo, bom perilo nesla v pranje k prijateljici. Okvara avtomobila me je resda omejila in ne morem v službo, kar pomeni, da bomo finančno bolj na tesnem, zato bomo pa v trgovini kupovale toliko manj, da bomo vreče lahko nosile tako daleč. Dokler imam hčeri, ki me imata radi in jaz njiju, dokler se me tri med seboj dobro razumemo, nimam prav nobenega razloga za žalost. Saj veste, sreča ni v materialnih stvareh, temveč v ljudeh. Želim vam srečno novo leto.
Katarina Žarki