7DNI - sreda, 9. december 2009

reportaža

Tako delujejo prave naveze!

Stojan in Mirica, Kira in Eli, pa seveda tudi inštruktorici Darinka in Maja so "polagali" izpit. Jasno, tudi v pravljicah morajo glavni junaki premostiti veliko težav, vložiti trud in srce, da se srečno razplete.

Zelo "srečno" je bilo minulo soboto videti, ko sta šla povodca dokončno iz enih rok v druge. Konkretno: labradorki Eli in Kira iz rok Canisovih inštruktoric Maje Golob in Darinke Lečnik Urbancl v roke Mirice Ačko in Stojana Rozmana. Vsi posamezniki in vsa podjetja, ki ste v tej humanitarni akciji sodelovali, zbrali nekaj več kot polovico potrebnega denarja, bi si zaslužili ogled dobrega konca. A je bilo že nas toliko, da smo padli v oči Slovenjgradčanom, ki so nas cukali za rokav: "Kaj se dogaja?"

Dogajalo se je, da so Stojan in Mirica, Kira in Eli, pa seveda tudi inštruktorici, "polagali" izpit. Jasno, tudi v pravljicah morajo glavni junaki premostiti veliko težav, vložiti trud in srce, da se srečno razplete.

Sodnica Majda Jesenko, vodja intervencijske enote postojnskega Kluba vodnikov reševalnih psov, in njen pomočnik Evgen Ivančič, predsednik tega kluba (oba sta nacionalna sodnika pri Zvezi društev in klubov vodnikov reševalnih psov Slovenije), sta prišla iz Postojne. Ni se dalo spregledati, da delajo ocenjevalni listi, ki sta jih nosila, predvsem Mirico negotovo, kar se brez izjeme prenese tudi na psa, zato so bili tudi trenutki, ko Mirica in Eli nista vedeli, "katera katero komandira", kot je po končanem nekajurnem izpitu dejala sodnica. A Mirici v zagovor je treba reči, da je imel Stojan v Slovenj Gradcu - v športnem jeziku - "prednost domačega terena".

Ko nas je odnašalo proti trgovskemu centru, kjer bosta sodnika ocenjevala dovršenost vstopanja kandidatov in njunih pasjih pomočnikov skozi drsna in vrtljiva vrata, smo se srečali s slovenjgraškim županom in poslancem Matjažem Zanoškarjem. Ne po naključju, povabil ga je Stojan, mi pa smo ga povprašali, ali še drži tisto, kar nam je zagotovil poleti na Festivalu drugačnosti - da bo namreč tudi občina primaknila nekaj iz blagajne za Stojanovega psa. Ko bo tako daleč, da ga bo dobil. No, zdaj je tako daleč, župan se nam je prijazno nasmihal; ali to pomeni, da bo držal obljubo, pa bomo seveda z veseljem zabeležili tudi v našem časopisu. Ko bo tako daleč.

Kje so "moteči elementi"?

Lepo sta para zvozila vstope in izstope iz trgovin - predvsem vrtljiva vrata so prava past, če bi se zgodilo, da ostane pes na eni strani, invalidski voziček na drugi. Vmes pa povodec. Stvari, o katerih večina sploh ne razmišlja. Žal o tem ne razmišljajo niti arhitekti. A je treba za slovenjgraški Spar, kjer smo bili, povedati, da imajo vsaj tipko za počasnejše vrtenje vrat. Potem pa po mestu: čez krožišča, po pločnikih, mimo neštetih ovir in pozorno spremljanje sodnikov: ali kandidata jasno dajeta navodila, ob pravem trenutku pohvalita in pograjata, ali psici hodita pravilno ob vozičku, spredaj, zadaj, se ustavita pred oviro, obvladujeta ozke prehode... Vaje iz poslušnosti: sedi, prostor, odpoklic ... Ko na parkirišču ob gasilskem domu vse to teče in je treba pokazati tudi pravilno gibanje med ovirami, Stojan predlaga Mirici, da bi mu predstavljala premično oviro. Ej! protestiramo skupaj z Mirico in potem sledi Stojanovo pojasnilo, kako se ni mogel v vozu udeležiti neke prireditve v kulturnem domu, ker je tam, kjer bi edino lahko sedel, predstavljal "premično oviro", kot so mu razložili, in ogrozil požarno varnost. Od takrat invalide v svojem črnohumornem besednjaku imenuje tudi premične ovire.

Počasi postajamo ledene sveče, veščin, ki jih je treba predstaviti za izpit, pa ni in ni konec. Zdaj potrebujemo "moteči element". Mačko, psa, močan hrup... nekaj skratka, da se pokaže, ali Eli in Kira premoreta dovolj "ignorance", da ne prevlada pasji "juhu, gremo lovit!". Za nobeno ograjo nič ne laja, nič ne piha. Od Stojana hočemo izsiliti priznanje, da je svojim sokrajanom naložil, naj v času izpita pozaprejo vse "moteče elemente". Potem nas vse vrže v zrak, ker nad našimi glavami zatuli gasilska sirena, ki naznanja poldne. Kira je tu izgubila eno točko od možnih desetih. "Malo se je zmedla," je kasneje pojasnjevala sodnica Majda, "ampak ker se počuti ob Stojanu varna, se je stisnila k njemu." Tako je to: samo z zaupanjem in obojestransko pozornostjo človeško-pasje naveze delujejo. No, ne mine pol ure, ko pridivja okrog vogala Stojanove hiše sosedova psica, se v navdušenju vrže na Eli, ta v trenutku pozabi, da je delovni pes, in če ne bi Miričin električni voziček, na katerega je privezana, tehtal dobrih 100 kg, bi imeli problem. Takrat se izkaže, kaj je avtoriteta inštruktorice: Majina beseda, pogled in Eli spet natančno ve, kaj je njena dolžnost. V naslednji nalogi - zapiranje, odpiranje vrat in predalov - se Eli oddolži. V prinašanju predmetov s treh različnih višin blestita obe. In končno sodniški par reče: "Končano." Aplavz in čestitke vsevprek, še labradorkama stisnemo šapo. Od možnih 250 točk jih par Stojan-Kira osvoji 230 in par Mirica-Eli 191. Zgledno, pravi sodnica. Canisovi inštruktorici Darinka in Maja podpišeta pogodbo o predaji psov in posebej opozorita na člen, ki pravi, da lahko društvo Canis uporabniku takoj odvzame psa spremljevalca, če psa zanemarja.

Kiri in Eli se to ne more zgoditi. "Okrog mene je zdaj vse drugače," pravi Stojan. "Res je, da sem si vedno - tudi ko sem še hodil - želel psa. Človek nekako čuti, da ni "kompleten". No, zdaj je Stojana dopolnila Kira." In črnohumorni, pogosto tudi cinični Stojan čisto po pesniško zaključi: "Duša je mirnejša in veselejša."

"Drugače gledajo name"

Ko smo pred meseci predstavili Mirico, nam je rekla, da težko z besedami pove, zakaj si tako želi imeti psa spremljevalca. "Zdi se mi, da mi lahko da nekaj, česar mi ljudje ne morejo dati, " je rekla takrat. "Eli mi je dala še več, kot sem pričakovala, in spet tega ne morem opisati z besedami," pravi danes. "Letos sem se preselila in imam do službe veliko dlje. Kombi za prevoz ni vedno prost, taksi je predrag, pa tako ali tako je samo eden, v katerega gre električni invalidski voziček. Potem so me lepega dne iz Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) poklicali v službo na YHD, povedali, da so speljali projekt mobilnosti za osebe na vozičku in vprašali, ali poznam koga, ki bi se vključil. "Poznam! To sem jaz!" sem zavpila v telefon." Tako se zdaj Mirica in Eli vozita v službo z avtobusom. Na LPP so bili celo tako prijazni, da so Mirici in inštruktorici dali za cel dopoldan prazen avtobus na razpolago, da sta lahko vadili vstopanje in izstopanje na rampo. "Še nekaj zanimivega se mi je zgodilo. Veliko hodiva po Ljubljani in od ljudi ne slišim več: "Poglej, na vozičku je". Zdaj slišim: "Joj, kako lep pes!" In: "Glej, kako jo uboga." Zdi se mi, da na drug način gledajo name, nekaj pozitivnega je v pogledih. In zdaj poznam že kar nekaj ljudi, ki tudi imajo pse. Prava pasja družba smo."

Po črki zakona je tako, da pse vodiče za slepe osebe ali pse spremljevalce za osebe s posebnimi potrebami usposabljajo samo inštruktorj vaditelji, ki izpolnjujejo zahtevne pogoje, ki jih preverja plačnik psa vodiča Zavod za zdravstveno zavarovanje RS (ZZZS), in žal je tudi tako, da pridobitev psa spremljevalca za gibalno hendikepirane osebe na podlagi sporazuma z ZZZS še ni mogoča. Zato lahko osebe na vozičku računajo le na dobrodelni čut ljudi okrog sebe. Veliko gibalno oviranih ljudi je, ki si želijo psa spremljevalca, in pri 7 dni bomo še računali z vašo dobroto. Ni res, da imajo v teh časih samo še stare klasične pravljice srečne konce.

Zahvala donatorjem

Hvala donatorjem, ki so v akciji Slovenskega združenja inštruktorjev - Centra za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev SLO-CANIS namenili denar ali storitve za šolanje psov spremljevalcev. Za Mirico in Stojana so darovali: Občina Slovenska Bistrica, YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, podjetje Grammer, PS Mercator, Mobitel, Nova Ljubljanska banka, K-print, Razvoj programske opreme Aleš Horvat, Veterinarska postaja Slovenska Bistrica, D.J. DON, d.o.o., Hana Ana d.o.o., Odvetniška zbornica Slovenije, Zavarovalnica Maribor - PE Slovenj Gradec, AJM okna-vrata-senčila d.o.o. Kozjak nad Pesnico, MEDI KEM Ravne na Koroškem, Občina Ruše, Športno društvo John in son, Slovenj Gradec, tednik 7 dni in številni posamezniki dobrotniki.

Glorija Marinovič

Kdo sploh razmišlja, kako se naj v tako ozkih prehodih znajdejo invalidi!

Tudi ko je brez vrvice, mora pes ubogati vsak ukaz.

Ekipa: Mirica Ačko z Eli in Stojan Rozman s Kiro (spredaj). Beno Golob in inštruktorica Maja Golob, Miričina mama Tončka, sodnik Evgen Ivančič, snemalec Djordje Legen, sodnica Majda Jesenko in inštruktorja Emil Urbancl in Darinka Lečnik Urbancl.

Najlepša nagrada za dobro opravljeno delo je igra. Takšen "boj" za žogico Kira obožuje.

Izšolani in podarjeni z vašo pomočjo: Kira in Eli.

Izšolani in podarjeni z vašo pomočjo: Kira in Eli.

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.