7DNI - sreda, 2. december 2009

starševstvo plus

Protest

V soboto so delavci demonstrirali. Pa ne vsi. Demonstrirali so tisti, ki zahtevajo dvig minimalne plače na 600 evrov neto. Kaj pa ostali, tisti z višjo plačo kot je 600 evrov neto? So demonstrirali tudi tisti? In če so, zakaj so? In če niso, zakaj bi?

Sama spadam v razred delavcev z višjo izobrazbo, višjo plačo in posledično višjo davčno obremenitvijo ter manjšimi možnostmi subvencioniranja česarkoli. Tisto, česar delavci z nizkimi plačami ne povejo, je namreč to, da dobijo razne subvencije, da prej dobijo socialna neprofitna stanovanja, da gredo lahko na CSD po enkratno pomoč in jo zato, ker ne presegajo cenzus tudi dobijo, jaz oz. razred delavcev, ki mu pripadam, pa ne.

Že dlje časa razmišljam, da se v tej državi ne splača biti ambiciozen. Ne splača se lesti po lestvici navzgor, se izobraževati, zasesti bolje plačano delovno mesto, načrtovati lasten dom in imeti dva ali več otrok, ker takoj, po pogledaš iz povprečja, in povprečje je očitno slabo plačan delavec, te država zgrabi za vrat. Več kot imaš, in ni potrebno, da imaš prav veliko, več ti država vzame oziroma bolj verjetno je, da ti ne bo dala nič zraven.

Moja plača je bila pred uvedbo evra 180.000,00 tolarjev. Bila je dobra plača. Tako dobra, da v šoli hčeri nista imeli subvencionirane niti prehrane, niti taborov in izletov. Tudi do socialnega neprofitnega stanovanja nisem bila nikoli upravičena. Previsoka plača. Jaz si lahko "privoščim" neprofitno stanovanje s tržno najemnino. Tudi počitnikovanje na morju lahko z lahkoto financiram. Ko sem pred leti za kratek čas ostala brez službe in šla na CSD prosit za enkratno denarno pomoč se je referentka le nasmehnila in odvrnila, da sem imela previsoko plačo in da presegam cenzus. Ko sem se prijavila na Zavod za zaposlovanje in dobila odločbo o nadomestilu plače v višini 540 evrov mi je bilo takoj jasno, da moram čimprej najti novo službo. Kakorkoli torej obrnem sem v razredu, ki mu ne pripada in ki ni upravičen do nobene pomoči in niti slučajno ne sme izpasti iz dohodkovnega razreda, ker mu nihče ne bo pomagal.

Nasprotno pa imajo tisti z nizkimi dohodki, tisti, ki so v soboto demonstrirali, na voljo celo paleto dodatne državne pomoči. Prej dobijo socialno neprofitno stanovanje, za katerega plačujejo sorazmerni delež najemnine, ki je odvisen od višine njihovega dohodka. Tudi v vrtcu in šoli otroci teh staršev skoraj zagotovo dobijo subvencionirano prehrano, pa še pri plačilu izletov in taborov jim šola pomaga. Njihovi otroci gredo lahko na počitnice preko raznih društev. Ljudje zbiramo denar zanje. Tudi pri nakupu šolskih potrebščin primaknejo zraven društva, Karitas. In ko so v denarnih težavah in potrebujejo enkratno pomoč jim jo država da, saj imajo prenizke dohodke. Imajo tudi višje otroške dodatke in državna štipendija je njihovim otrokom tako rekoč zagotovljena. No ja, lastne hiše si mogoče res ne morejo postaviti, imajo pa zagotovljeno stanovanje do smrti. In to je pač zelo pomembna varnostna postavka.

Sprašujem se torej, kdo bi moral v soboto demonstrirati in kdo bi lahko v tej državi bil nezadovoljen. Zakaj se v ospredje poriva delavce, ki sicer imajo nizke dohodke, a jim država na drugih nivojih znatno pomaga, niti besede pa se ne spregovori o delavcih, ki sicer imajo nekaj višjo plačo a zato še ni rečeno, da lahko plačujejo znatno višjo stanovanjsko najemnino, višjo ceno vrtca, polno ceno šolske prehrane, da otroke lahko vozijo poleti na morje, poleg tega pa še varčujejo za hude čase.

Jaz ne morem demonstrirati in zahtevati 600 evrov neto plače. Jaz jo imam. Lahko pa grem na ulico in zahtevam takšno pomoč države, ki jo imajo ti delavci s plačo pod 600 evrov neto. Si predstavljate? Ne bi bilo to nekoliko ... smešno.

Katarina Žarki

Ocena članka:

Za ta članek ste danes že glasovali.