7DNI - sreda, 25. november 2009

starševstvo plus

Ko ne moreš domov

Spomnim se, bilo mi je kakih 10 let. Takrat je moj oče pogosto prihajal domov pijan, in če se je le dalo, sem se mu izognila v velikem loku. Mama je bila popoldan v službi, jaz pa sem po nesreči pri štedilniku zlomila gumb za uravnavanje plina. Vedela sem, da plin uhaja, a ker ga nisem znala zapreti, sem šla s sestrama ven in upala, da bo mama prišla domov pred očetom. Pa ni, oče je prišle domov opit in v družbi dveh prijateljev. Kmalu za tem, ko je prišel v stanovanje, sem zaslišala preklinjanje in vpitje. Ker sem vedela, da me bo pretepel, sem kljub njegovemu klicanju ostala zunaj, dokler nisem zagledala mame, ki je prihajala iz službe. Ura je bila kakih pol enajstih zvečer, ko bi že zdavnaj morala biti doma, in mama je vedela, da se je moralo nekaj zgoditi, ker sem ji prihajala naproti. Ne spominjam se več, ali me je oče potem kljub temu pretepel ali ga je mami uspelo ustaviti, zelo dobro pa se spominjam groze, ki sem jo čutila v sebi, ko sem posedala pred vhodom in vedela, da bom prej ali slej morala domov, kjer me čakajo batine.

V mojem otroštvu je bilo tudi sicer veliko trenutkov, ko me je bilo groza biti doma ali priti domov, največkrat zato, ker nisem vedela, kakšne volje bo oče. Kljub temu da ne morem reči, da je bil fizično ekstremno nasilen človek, so se mi dogodki, ko smo od strahu pred njim bežale k sosedom in ko sem drevenela, že ko sem slišala njegov glas, zarezali globoko v kosti in dušo. Očeta me je bilo včasih na smrt strah in ta strah je bil in je ostal sestavni del mojega življenja. Spominjam se, kako sem z grozo poslušala njegove korake, ko je prihajal po stopnicah. Moja soba je bila prva na vrhu stopnic in praviloma je najprej vdrl k meni. In nikoli nisem vedela, ali se bo samo drl, ali me bo namlatil, ali bo moja vrata morda celo izpustil in šel h kateri od sester.

V moji mladosti nismo govorili o tem, kam se otrok lahko zateče, kadar je žrtev domačega nasilja. Najbrž takrat tudi ni bilo varnih hiš in varnih točk. Otrokovo edino mesto, kamor je lahko šel po končani igri ali ko se je zmračilo, je bil dom, le malokdo pa se je obremenjeval z vprašanjem, ali je varen in topel ali mrzel in negostoljuben. Včasih, ko se zvečer vozim domov, premišljujem, koliko je ta trenutek otrok, ki kljub pozni uri še vedno postopajo okoli bloka, hiše in stolpnice in si ne upajo domov. Veste, bolečina, ki jo povzroča tak strah, se ti zareže v kosti za vedno. Ko ne veš, ali je kateri od staršev že doma, ker si se zaigral in ga nisi videl prihajati domov, ko ne veš, ali je prišel domov trezen in dobre volje oziroma, ali je doma dovolj pospravljeno, da ne bo besnel, je najhujša stvar to, ko veš, da moraš zaradi pozne ure domov in že vnaprej veš tudi to, da te bo pri vratih čakala roka, ki ji ne moreš ubežati, se ji skriti, udarci so neizbežni. Danes se otroci sicer lahko zatečejo v varno hišo, a se morajo prej ali slej vrniti domov. V dom, ki je marsikdaj vse prej kot topel.

Pravijo, da si mnogi taki otroci kasneje, ko odrastejo, ustvarijo podoben dom. Da ženske, ki so odraščale v takem strahu, najdejo moškega, ki jih še naprej ustrahuje, pretepa nje in tudi otroke. Ko se slednjič le zatečejo v varno hišo in obstaja upanje, da se bodo iztrgale iz začaranega kroga, pa gredo spet domov in na vprašanje, zakaj so tako storile, odvrnejo, da ne vedo, kam naj bi sicer odšle, in še, da so tam doma. Zdi se, kot da je strah sam postal njihov dom.

Katarina Žarki

Ocena članka:

Za ta članek ste danes že glasovali.