7DNI - sreda, 18. november 2009

tema tedna

Zapovedano norenje

"Če bi ljudje več brali filozofe, bi vedeli, da ni bilo nikoli mišljeno, da bi človeka osrečevale materialne dobrine. To je iznajdba kapitalističnega sistema. In ne deluje. Zato smo vedno znova razočarani," pravi dr. Dušan Rutar. Kako lahko razstrelite ta sistem? S časovno banko, na primer.

December, prepoznan kot čas nakupov. Obseg prodaje v trgovinah se poveča že konec novembra in se v decembru stopnjuje iz dneva v dan. Veseli december, rečemo. In še večkrat: Naj že enkrat mine! A če vsi sovražimo potrošništvo, zakaj potem preprosto ne moremo prenehati nakupovati? Zakaj nasedemo kapitalizmu, ko nas nagovarja, da "potrebujemo" vse njegove produkte, ko nam prodaja tudi želje in nas prepriča, da so naše, in postajamo kot zombiji sredi blagovne fetišizacije, ki je tudi pri nas tako hitro postala prevladujoča ideologija?

Dušan Rutar, doktor psiholoških znanosti, psihoanalitik in filozof, avtor številnih knjig (tudi mnogih o filmu), vodi tečaje intelektualne samoobrambe za ljudi, ki jim ni vseeno, kako na njihova življenja vplivajo propagandni sistemi. "Če bi, denimo, gledali ali opisovali festival domorodcev ob koncu leta nekje v Avstraliji - praznik življenja, njihovo zahvalo zemlji, da je obrodila, bogovom, da so bili naklonjeni... -, ki je strukturno enak kot naš "veseli" december, bi rekli, da je lepa ta njihova tradicija, skrb za stare obrede. Praznik česa pa je, kar mi počnemo ob koncu leta? Festival veselja? Se veselimo, da prihaja nekaj novega, obetajočega? Smo pomirjeni in izpolnjeni, ker se je nekaj zaključilo? Ali pa je, nasprotno, resnica takšna, da smo zafrustrirani in se obnašamo tako, kot da smo pod določeno prisilo? Kot da je zapovedano vse to norenje, kot da moramo početi to, kar počnemo, čeprav nam tega nihče ni ukazal. Velikokrat slišim od ljudi, naj že enkrat mine ta december."

Ja, nekaj smo prezrli

V sodobni zahodni civilizaciji potrošništvo že precej časa kaže vse tipične znake religije. Zelo bliskovito smo ga osvojili tudi mi. Imamo trgovske centre, ki jih lahko imenujemo kar verske zgradbe, bliskovito smo se poistovetili z ideali, ki nam jih ponujajo povsod navzoče reklame, prepoznavni znak kapitalističnega potrošništva: zdravi bomo, svobodni, lepi, privlačni..., če bomo kupili ta in ta izdelek.

"Bilo je kar malo romantično, ko smo nekoč hodili v Avstrijo in Trst," pravi Dušan Rutar, otrok socializma. "Bila je meja, bili so cariniki in celo strategijo smo morali narediti, kam bomo skrili stvari - malenkosti, seveda: kavo, kavbojke, čokolado... In na koncu smo slavili pravcato malo zmago. Potrošništvo današnjega časa me zelo spominja na pornografijo. Pri njej se na prvi pogled zdi, da je osvobojena - brez vsake cenzure, brez mej, vse je dovoljeno, vse je mogoče. Česa pornografija nima? Čustev. Zato postane že po nekaj minutah dolgočasna: aha, to smo že videli, to je ta gimnastika... Manjkajo čustva, ki nas po mojem mnenju najbolj opredeljujejo. Pornografija ne pozna erotike, zapeljevanja, drobnih stvari, ki obstajajo med ljubimci, zato je negledljiva. Ko si videl nekaj pornografskih filmov, si videl vse. In nič drugače ni s potrošništvom. Vse je mogoče, če imaš denar. Ni meje, in ko je ni, je človek res v škripcih. Ne le da ni srečen, to za seboj potegne kup patologije. Naveličanost, zasičenost, tudi izbruhe jeze, nenadzorovano agresivnost. Vse je na dosegu roke, vse se da kupiti, kaj je torej to, kar me dela do konca nevrotičnega? Psihologi, psihiatri, psihoterapevti, psihoanalitiki se bolj kot kdaj prej srečujemo s frustriranimi posamezniki, ki sprašujejo, kaj je z njimi narobe, ko pa vendar živijo v blagostanju. Ja, nekaj smo prezrli. Blagostanje ni zbiranje stvari. Če smo nekoč vedeli, kaj nas žene v stisko in nezadovoljstvo - neka komunistična diktatura, policija, represivni aparat na kratko -, zdaj sploh ne vemo, kdo nam kaj hoče, vemo le, da je nekaj hudo narobe, a ne vemo, na koga naj pokažemo s prstom. Prišli smo z dežja pod kap."

"Več" je magična beseda

Najbolj zamerimo potrošništvu prav to, da nam ne daje občutka trajnejše sreče. Potrošniška ekonomska kultura spodbuja silovito željo po kupovanju novih in novih izdelkov, naj so to napredna tehnologija, oblačila, avtomobili, gospodinjski aparati, izdelki za zabavo, šport... "Več" je magična beseda. Več izdelkov, več proizvodnje, več porabe.

"Ko je Platon pred 2400 leti razmišljal o družbenem življenju, o obče dobrem, je bil prepričan, da znajo o tem največ povedati modreci. Filozofi. Danes je videti, da o pomembnih dimenzijah človeškega obstoja znajo po medijih največ povedati pop zvezde, žogobrcarji, bioenergetiki, misice... Če bi ljudje več brali filozofe, bi vedeli, da ni bilo nikoli mišljeno, da bi človeka osrečevale materialne dobrine. To je iznajdba kapitalističnega sistema. In ne deluje. Zato smo vedno znova razočarani. In ta praznina, ta obupni občutek votlosti, ki ljudi trumoma žene k psihoterapevtom, nima nobene zveze z materialnimi dobrinami, ampak z njihovo notranjo psihično ekonomijo.

Jacqes Lacan je že leta 1971 prišel do revolucionarnega vpogleda, da v kapitalističnem svetu sploh ni več nujno, da ljudje vstopamo v medsebojne odnose, ampak vstopamo v odnos z nečim, kar danes ponuja vsaka reklama, ki jo vidite na televiziji. Bodite pozorni, kako reklama teče. Najprej vidimo človeka, ki ima problem: ima mozolje, muči ga napihnjenost, pokvaril se mu je pralni stroj, ima previsok holesterol, obarvano perilo... V nadaljevanju se pojavi "modrec", nekdo, ki obvlada stvar, ali pa neka referenca - laboratorij, znanstvenik..., ki ima za vas rešitev, rešitev pa je produkt, ki ga morate kupiti. Kar je Lacan že takrat definiral, je to, da dobrine vstopajo v odnos z nami, ne mi z ljudmi ali mi z dobrinami. To je tisto, kar se mi zdi srhljivo. Predmeti vstopajo v odnose, imajo svojo logiko, svoj ritem življenja, zdi se, kakor da so poduhovljeni. Pametne "mašine", inteligentni avtomobili... V tem diskurzu ni drugih ljudi, je samo posameznik, znanost in dobrina. Zame je odgovor na to srhljivost, morda zveni smešno in trivialno: ljubezen. Zato, ker je ljubezen edini odnos do drugega človeka, ki ima nenavaden status. Drugi odnosi - naj dam za primer odnose z drugega spektra: zavist, tekmovalnost, sovraštvo, individualizem... - so vsaj na dolge proge razdiralni. Ljubezen je edini odnos, v katerem drugega človeka vnaprej sprejemam in se mu odpiram brez preračunljivosti. V ljubezni so izključeni tekmovalnost, egoizem, individualizem... Ljubezen je odpiranje. Če sta dva odprta drug do drugega, če se cenita, spoštujeta, na njunem obzorju predmeti izgubijo presežno vrednost. Še vedno obstajajo, seveda, nimajo pa več tega presežka. Odnos je dobrini postavljen za vodnika in slednja ga ne more zadušiti."

Tukaj in zdaj

Generacije, ki so odrasle v socializmu, vedo za čase brez potrošništva. Težko bi se namreč lahko potrošniško obnašal ob tedanji izbiri: ena vrsta mleka, dve vrsti kruha, tri znamke pralnega praška, znamke dosegljivih avtomobilov si lahko preštel na prste ene roke... Poznale pa so hrepenenje. Je danes prisotno na drugačen način ali je odšlo s prihodom svobodnega trga?

"Bojim se, da je res izginilo," pravi Dušan Rutar. "Pred kratkim sem prebral knjigo nekega ameriškega sociologa in eden od naslovov je bil: The Future is now. Prihodnost je zdaj. Se pravi, če je prihodnost tukaj, potem hrepenenje že po definiciji nima več prostora. Maksima današnjega časa je "tukaj in zdaj". Veliko delam z mladimi - pa nočem reči, da so bistveno drugačni od odraslih, največ izkušenj pač imam z njimi - in vidim, da dejansko živijo po principu, da jih zanima samo to, kar je tukaj in zdaj. Pred kratkim sem imel neko predavanje in sem jim dal v razmislek, kaj se bo zgodilo, ko bo imel avtomobil vsak Kitajec in vsak Indijec. Odgovor je bil: "Kaj pa ima to zveze z mano? Pomembno je to, kar je pomembno zame." Ta logika se idealno sklada s samo naravo kapitalističnega življenja. Danes živimo v svetu, v katerem se posamezniku sploh ni nujno ukvarjati z drugimi ljudmi, še več, socialne stike lahko skrči na minimum. Vstane, gre v službo, morda koga sreča na poti ali pa tudi ne, opravi svoje delo, pride domov, se prilepi na splet in živi na njem do večera. Pred časom sem bral, da so na Japonskem v šolah uvedli izbirni predmet, pri katerem se učenci učijo stikov, komunikacije drug z drugim. Ker v življenju, ki ga živijo, tega ne počnejo.

Pred kakšnimi petnajstimi leti, se spomnim, sem bil povabljen na neko srečanje managerjev, elitnikov, vplivnih ljudi, kamor sploh nisem sodil in sem bil povabljen najbrž tako samo zaradi tistega "dr." pred imenom. In ko smo vstopili v prostor, v katerem je bila velika okrogla miza, so vsi položili nanjo svoje mobilne telefone in računalnike ter se priklopili. Takrat računalnika sploh nisem imel, torej so prinesli enega še zame. Kar me je najbolj šokiralo, je bilo, da smo se pogovarjali preko računalnikov. Sosed, ki je bil na dosegu moje roke, mi je vprašanje poslal in jaz sem mu odtipkal odgovor. Noro."

Bodi list v vetru

Ali to sploh hočemo? Jean Baudrillard, francoski sociolog in filozof, znan predvsem po svoji kritiki potrošniške družbe, je svet, prežet z reklamnimi napisi, imenoval svet simulakrov; po njegovem mnenju med vsiljivostjo kapitalističnega oglaševanja in nasilnostjo revolucionarne propagande ni večje razlike.

"Na misel mi prihaja film, ki sem ga videl o svetu leta 2010. Izumljena je neka nova računalniška igra, ki jo igrajo ljudje s pravimi ljudmi, povezani so preko vmesnikov. Milijarde ljudi takoj sprejmejo igro, neka novinarka pa skuša ponudnika igre pred kamero sesuti, češ, to je nemoralno, neetično, ljudje nadzorujejo drug drugega, ne umirajo samo virtualno, ampak v resnici... On ji postavi za moje pojme zelo dobro vprašanje: "Kaj pa, če na tem svetu živiogromno ljudi, ki hočejo biti nadzorovani?" Ker to pomeni biti brez odgovornosti, ni treba sprejemati težkih odločitev, nobene tesnobe ni zaradi negotovosti... Psihološko gledano to vzdrži. Kajti življenje človeka je v osnovi zavezano nenehnemu premagovanju ovir, premagovanju lastne lenobe, angažiranju... In kaj je boljšega kot ponudba: Glej, ni ti treba skrbeti, samo v vlak vstopi... Ni nujno, da razmišlja o tem, zadošča minimalni dispozitiv: Bodi podoben listu v vetru, naj te nosi, saj je tako povsem dobro. Prišli smo do svojevrstnega dna: samo vstopiti je treba v vlak, vse drugo je že nared. Poglejte samo darila, ki jih kupujemo. Koliko jih je že vnaprej zavitih, pripravljenih. Ti samo plačaš. Še več, niti v trgovino ti ni treba, naročiš po spletu in se dogovoriš, da ga dostavijo na to in to mesto...

Spremenili smo se v robote, ki sledijo zahtevi, ki jo v psihoanalizi dobro prepoznamo, ta pa je: uživaj! Svet je velik, globalen, zakaj torej ne bi! Je sploh kakšna alternativa? Seveda je, ampak zato, da pridemo do nje, je treba kaj prebrati, malo razmišljati - in spet smo na istem: zakaj pa naj bi to počeli? To je ja naporno. Obstaja izraz "flat personality". Vse je "flat", vse je ravno, neskončna ravnica in znotraj nje je vse možno. Še več, nevrotične nas dela dejstvo, da je življenje prekratko, da bi lahko vse užili. Lahko rečeš, da greš v drugo smer, v resnici pa je zelo težko," pravi dr. Dušan Rutar.

Kakorkoli nas kapitalizem spreminja v idiote, smo družbena bitja. In kaj naj naredi posameznik, ki gre v nasprotno smer od črede? Dobi povratno informacijo, da tako ostaja sam. "Zakaj te ni v istem vlaku, kot smo mi?" Temeljni strah človeka pa je strah pred osamljenostjo, pred samoto in ekstremno težko se je upirati in vztrajati, če nenehno dobivaš informacije, da si čuden, da je s teboj nekaj narobe.

"V svoji ustanovi sem postal nekakšna ikona, nekateri se tudi norčujejo iz tega, ko se je razvedelo, da ne gledam Kmetije. "Kako ne gledaš?" "Pač ne gledam, počnem druge stvari." "Pa bi moral gledati! Ti si ja psiholog in tam se dogaja to in ono, res zanimivo." "Vse verjamem, pa vseeno ne bi." Sodelavci, intelektualci, se sprašujejo, kaj je z Rutarjem narobe, da ne gleda Kmetije. No, jaz imam privilegij, ker sem po osnovni izobrazbi psiholog, se pravi že itak čuden... Je pa težko zdržati."

Subverzivno: časovna banka

Ameriški politični teoretik Benjamin R. Barber je zapisal: "Ko vidimo, da politika prežema vsak sektor življenja, to imenujemo totalitarizem. Ko nam vlada religija, to imenujemo teokracija. Ko pa trgovina dominira vsemu, to imenujemo svoboda." Ali se potrošništvu sploh lahko zoperstavimo s kakršnimkoli subverzivnim kolektivnim dejanjem? Lahko, pravi naš sogovornik. Eden od odgovorov na "turbo kapitalizem" je časovna banka. Koncept časovnih bank je v 80-ih letih prejšnjega stoletja vzpostavil dr. Edgar Cahn v ZDA, v zadnjih letih so se hitro širile po svetu, pravkar pa časovna banka - pod mentorstvom nekdanjega politika dr. Slavka Gabra projekt zaključuje skupina študentov več fakultet - vstopa v Slovenijo. "Zadeva je resnično subverzivna in zelo sem vesel, da se je to zgodilo tudi pri nas," pravi Dušan Rutar. "V nekem smislu je to svojevrstna sodobna vrnitev v čas pred kapitalizmom."

Kako deluje? Edina valuta te banke je čas, časovni dolar pravzaprav. Njeni "komitenti" se povezujejo v bazi, kjer ponudijo svoja znanja in storitve in iščejo to, kar potrebujejo sami. V današnjem svetu smo navajeni, da se vse zaračuna in plača. Potrebujete varuško, da bi vam dve uri pazila otroka? Pravni nasvet? Težko nesete vrečke iz trgovine? Znate splesti pulover, popraviti puščajočo pipo v kopalnici, napisati govor za rojstni dan...? Ena ura vašega dela, kakršnegakoli, stane en časovni dolar. Naj gre za inštrukcije matematike ali za košnjo trave - znotraj časovne banke je vsako delo ovrednoteno enako. Ko ponudite 10-urni plesni tečaj osebi, ki išče inštruktorja, se v vašem "bančnem stanju" izpiše 10 časovnih dolarjev plusa. Preko posrednikov banke jih lahko unovčite za drugo delo: ste si zaželeli enourno masažo telesa? Banka bo poiskala osebo, ki nudi to storitev, vam odštela en bančni dolar in ga pripisala na račun osebe, ki vas je zmasirala. Ta ga lahko unovči za novo storitev ali proizvod. Za uro inštrukcij matematike ali doma pečeno pecivo, na primer. Na ta način lahko vsi dobimo vse, ideja o socialni državi in družbeni pravičnosti pa na ta način postane mogoča. Sistem časovnih bank je danes v svetu še prešibek, da bi ogrozil finančni sistem, se pa širi na vsa področja znanja in storitev in zajema čedalje več držav. In kar ni zanemarljivo: v projekt se lahko vključijo vsi, tudi brezposelni, brezdomci, hendikepirani..., ljudje na obrobju družbe, za katere velja stereotip, da ne morejo ničesar ponuditi. In še ena dobra novica: v časovni banki ni lahko pridobljivih kreditov, zaradi katerih bi vas kasneje bolela glava, ne minusa in ne inflacije.

Glorija Marinovič

Dr. Dušan Rutar: "Prišli smo do svojevrstnega dna."

Več izdelkov, več proizvodnje, več porabe.

Društvo Loesje duhovito proti potrošništvu.

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.