7DNI - sreda, 18. november 2009

starševstvo plus

Samomor po ločitvi

Po statističnih podatkih je med samomorilci veliko ločenih moških srednjih let. Ločitev je izguba zaveze, (za)upanja. Z izgubo partnerja izgubimo varnost, način družinskega življenja, družinske prijatelje in družbeno sprejeto in pričakovano identiteto biti mož, žena. Partnerska zveza moške postavi na družbeno pričakovano mesto, torej na mesto glave družine, žensko pa v del para, v ženo, ki bo, prav tako družbeno pričakovano, mati. V naši kulturi je nuklearna družina pač pričakovana oblika življenja odraslega človeka in to, kar odstopa od tega načina življenja, je vsaj manj moralno. Ločitve so ne glede na njihovo število družbeno nesprejemljive, zato se partnerji, ki se razhajajo, dostikrat počutijo manjvredne v primerjavi s tistimi, ki živijo v partnerskih zvezah. Kot bi izgubili družbeno vrednost.

Moški in ženske različno dojemamo konec partnerske zveze. Moški v prvem letu ločitev mnogokrat občutijo kot olajšanje, saj se jim ni treba več prilagajati družinskemu urniku, ni jim treba več prihajati točno domov, imajo več časa zase in za svoje hobije. Ženske ločitev velikokrat občutijo kot izgubo varnosti in breme, saj se morajo spopasti tudi s tistim delom družinskih obveznosti, za katere je dotlej skrbel mož. Zanimivo je, da se veliko moških kmalu po ločitvi oziroma izselitvi iz skupnega družinskega doma veže v novo partnerstvo, pa naj bo resno ali samo prehodno. Ko je razlog za ločitev tretja oseba, moški svoje kovčke samo preselijo iz enega doma v drugega, eno zvezo zamenjajo z drugo in se vsaj na začetku počutijo srečne, ker so se rešili partnerske veze, v kateri niso več čutili zadovoljstva. Njihov družbeni status se navzven bistveno ne spremeni. Še vedno so del partnerske zveze, njihova družbena vloga je pozitivna, toda ... Po letu dni se že vidi, ali nova partnerska zveza resnično funkcionira in ali najdejo v njej vse lastnosti, ki jih sicer ima družinsko življenje in so jih bili navajeni. Neredko se dogaja, da želijo v svojo novo zvezo "potegniti" otroke iz prejšnje zveze ali pa imajo zelo kmalu otroke z novo partnerico, saj so otroci sestavni del družine. In pri tem gre lahko marsikaj narobe. Bodisi otroci ne sprejmejo nove partnerice in celo zavračajo očeta kot starša, bodisi nova partnerica in njuna zveza ni to, kar so si predstavljali. Mogoče nova partnerica še noče imeti otrok ali pa moški ugotovijo, da imajo bivšo partnerico še vedno zelo radi in da so z ločitvijo izgubili nekaj, kar hočejo nazaj, ter se na vse načine trudijo vrniti v prvo družino. Razlogi za razočaranje in za to, da svojo življenjsko odločitev, torej ločitev, občutijo kot veliko napako, je veliko.

Ženske se po ločitvi morajo postaviti na lastne noge, saj imajo običajno ob sebi otroke, za katere morajo skrbeti. Ker v družini ni več tistega drugega, ki bi se mu prilagajale in si z njim delile družinske obveznosti, otroci pa so sestavni del njihovega življenja in razlog, da ne smejo obupati in dvigniti rok, kadar ne vidijo izhoda iz situacije, so njihove misli na smrt le trenutki, ko so zaradi skrbi in odgovornosti na tleh. Nasprotno pa moški, ki ostanejo popolnoma sami, ki se jim tudi druga, tretja ali peta zveza ne obnese in jim otroci ne predstavljajo smisla življenja ter sebe vidijo kot popolnoma nekoristne člane družbe, v najbolj črnih trenutkih vidijo le eno rešitev iz svoje situacije. Samomor.

Katarina Žarki

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.