7DNI - sreda, 28. oktober 2009

pomagajmo

Kako smo bili slepi po ulicah Bristola

"V treh letih bom polnoletna. Upam, da boste do takrat podrli moj Berlinski zid. In potem ..., ja, šele v tem primeru bom potem lahko svobodna.

Gibanje po polnih ulicah ni bilo niti za trenutek stresno.

V uvodu zapisane besede so bile morda najbolj udarne besede slepe 15-letne Petre Pintelei iz Romunije, ki jih je izrekla v svojem nagovoru evropskim parlamentarcem in so tako zarezale v njihova srca, da so predloge za spremembo evropske zakonodaje na področju sprememb pravic gibalno oviranih oseb poimenovali kar ""Petrin zakon"". Vsaj za tisti dan so ji vsi pritrdili, podprli vsebino, za katero se zavzemajo tako pri Evropski (EGDF) kot pri Svetovni (IGDF) zvezi za pse vodiče slepih.

Kakšne ovire morajo slepi, pravzaprav kar vsi kakorkoli hendikepirani, premagovati v Sloveniji, smo pisali in brali že mnogokrat. Da je podobno tudi v državah tranzicije, smo si lahko predstavljali, potrditev je prišla kar sama po sebi z zgoraj zapisanim.

Pa je res vse tako drugače v ""starih demokracijah"", v nekdaj obljubljenih deželah zahoda Evrope? Inštruktorji Slovenskega združenja inštruktorjev SLO - Canis smo obiskali Anglijo in Ameriko, da se prepričamo v živo. Maja je odpotovala za cel mesec september v državo Missouri, z Darinko pa sva obiskala Anglijo.

Bristolska šola za pse vodiče

Izvedba obiska v Bristolu ni bila brez vloženega truda, a vendar sva to priložnost zgrabila tako trdno, da se še danes pozna na členkih najinih rok. Izvedbo je omogočila donacija na podlagi prijave na razpis v okviru sektorskega programa Evropskih skupnosti Vseživljenjsko učenje Leonardo da Vinci.

Preko Trsta naju je letalo prepeljalo prav v Bristol. Sredi noči. Premagati slabih 12 milj (tako pač merijo razdalje) do hotela v mestu se je prevesilo v zanimivo igro iskanja informacij in po polni uri brezplodnega čakanja na lokalni avtobus se je za najboljšo (beri: edino) pokazala sicer najprej izbrana možnost - taksi.

Opremljena z zemljevidom tistega dela mesta, na katerem je bil celo označen najin cilj - šola za vzgojo psov vodičev slepih oseb -, sva zjutraj, še pod vtisom nedavnega lokalnega potovanja takoj poklicala taksi. Pomotoma sem skoraj sedel vozniku v naročje, nadaljevanje odisejade je bilo že prvo vprašanje voznika (najverjetneje indijskega porekla), ali morda vem, kje iskati naslov, ki sem mu ga pravkar dal. Da ne bom predolg, dvajset minut hoje (kolikor sva naslednje jutro potrebovala za isto pot) naju je stalo 45 minut vožnje in kar nekaj funtov. Nisva še niti en dan v Bristolu, pa je že dogodkov za eno malo nadaljevanko v smislu ""saj ni res, pa je"".

Vsekakor sva mnenje spremenila takoj, ko sva vstopila v prostore bristolske šole za pse vodiče slepih, kjer domujejo tudi nekatere druge humanitarne organizacije. Prijazen sprejem najine prve gostiteljice, inštruktorice Emme, v pisarni pa še nadvse vesel repek in slasten ""sssslllpp"" po roki s strani Codyja, priljubljenega mešanca med labradorcem in prinašalcem, že izšolanega za predajo slepi osebi. Nekaj uvodnih predstavitvenih besed smo izmenjali, kuža je bil že nemiren, pa smo šli. Najprej so nama razkazali svoj poligon z ovirami. Domiselno in preprosto, predvsem pa učinkovito. Saj sva vedela - mnoge rešitve imaš pred nosom, pa jih ne vidiš. Vprašava, ali lahko malo poslikava in posnameva. Seveda lahko, nihče ne vidi v tem kakršnegakoli strahu pred .... Pravzaprav, pred kom, pred nelojalno konkurenco, kopiranjem njihovega dela, dosežkov, ki so jih gradili dolga desetletja? Ne, teh bojazni ne poznajo. So odprti, humanitarci od glave do peta, predvsem pa po srcu. Zanimivo, še posebno ko zvemo, da so ti ljudje polno in redno zaposleni. Je to sanjski poklic, ki sva si ga morda potiho vedno želela? Ne sodiva prehitro, dan se je šele začel. Oči so odprte in ušesa so tudi napeta, možgani srkajo informacije, nalagajo, obdelava pride kasneje, ko bo čas.

Imava srečo, danes bova lahko pri delu spremljala novinko, ki se še uvaja v delo inštruktorice za psa vodiča slepe osebe, tu je šele en teden. Pravzaprav ima srečo ona, saj jo v delo uvajajo uspešni, z dolgoletnimi izkušnjami obloženi inštruktorji.

Psi so dobrodošli povsod

Spomini na najine začetke na tem področju so popolnoma drugačni. Imela sva na voljo le toliko literature, kolikor sva je sama našla, pa še to seveda v tujem jeziku. Učiti se, kako se uči psa, kako se pripravlja slepa oseba, in še mnoge, za to delo potrebne veščine in znanja nama ni nihče zares predal. Še dobro, da sva lahko za osnovo vzela vsaj dolgoletne izkušnje pri treniranju iskalno-reševalnih psov. Prvi najin izziv je bil, ko smo se v društvu REPS Maribor odločili, da izšolamo terapevtskega psa za osebe s posebnimi potrebami, ki smo ga ob 10. obletnici društva podarili v bivalno enoto VDC Polž v Mariboru. Ker sva lahko videla in izkusila, kaj naj takšen pes vodič spremljevalec obvlada, je bil tudi cilj jasno začrtan, le pot do njega je bila nekoliko daljša.

Sicer pa sva zdaj tukaj, da preveriva, kako blizu ali daleč smo si z metodami dela, okoliščinami, ki nam stojijo ob strani, glede na razlike v življenjskih navadah, z možnostmi, ki nam jih krojijo zakonodaja, obseg razpoložljivih denarnih in drugih materialnih sredstev.

S poligona z ovirami, ki ga Tracy in Cody uspešno premagata, se ""zapodimo"" v mestni vrvež. Razlik, ki jih opažava pri delu, skorajda ni in jih ne bom komentiral, najverjetneje bi bile za vsakogar, ki se s tem ne ukvarja, dolgočasne. Lahko pa vam veliko povem o dovolj očitnih razlikah v življenju slepih oseb, tudi na račun splošnih vrednot njihove družbe.

Gibanje po polnih ulicah ni bilo niti za trenutek stresno - vsi, pešci, vozniki vseh in vsakršnih prevoznih sredstev, so pazili na ""slepo"" osebo, pa čeravno je bilo očitno, da je tim Tracy-Cody na šolski uri. Tudi zato smo, ob upoštevanju dejstva, da s prehodom za pešce (zebro) križišča skoraj nikjer niso označena, lahko vseeno povsod varno prečkali cesto. Vhodna vrata trgovin nimajo napisov o nezaželenosti psov, skoznje smo se brez očitajočih pogledov sprehodili po dolgem in počez, pa najsi je to bila trgovina z živili, knjigarna ali trgovina z elektronsko opremo. Še več, prijazno so nam odpirali in pridržali vrata.

Tržnica, velik trgovski center, v sredini pa restavracija. Nič posebnega, le midva z najinimi drugačnimi izkušnjami ves čas s kotičkom očesa skenirava okolico. Aha, zdaj pa bo. Izza pulta prihaja moški, nedvoumno namenjen direktno k nam, da nas bo ... pozdravil, pobožal psa, povprašal, ali potrebujemo še kaj (razen že naročenega čaja), pa je povzdignil glas: "Kje vendar hodi natakarica z vodo za psa?!"

Po drugi poti gremo spet nazaj, v center, zdaj je čas za pravi angleški ""lunch brake"". Popoldne gremo na redni kontrolni obisk h gospe, ki je pred kratkim dobila drugega psa (prvi ima zdravstvene težave). Tudi tu smo (zdaj že lahko rečem tradicionalno) lepo sprejeti. Prikaz dela na njuni progi do kar precej oddaljenega nakupovalnega centra mine kot dopoldanski sprehod. Precej dela ima tudi moja kamera, ""brni"" tudi, ko vstopimo v trgovino, ko prvič (v Angliji, seveda) doživim ""intervencijo"" varnostnika. Ne, ni bilo zaradi psa, jaz sem, nepoučen o njihovih zakonih, snemal tudi v notranjosti. Zadeve ne stopnjuje, sam pa tudi takoj upoštevam navodilo in ""radovednica"" že počiva v svoji torbi.

Emma naju na poti domov odloži v najinem začasnem bivališču. Pozno popoldan še nimava dovolj ""milj v nogah"", ali pa je morda kriva radovednost, da se odpraviva z mapo v roki na potep po zdaj že rahlo zaspanih ulicah mesta.

Poti do centra drugo jutro ne prepustiva več presenečenjem, pešačenje je ob občudovanju muzejev, fakultet, čajnic, trgovinic, barov, butikov in nenazadnje ljudi, ki kar tekmujejo v neobičajnem stilu oblačenja, dober uvod za dopoldanski sestanek z najvišjima predstavnikoma Evropske in Svetovne zveze za pse vodiče slepih. Dobiva izčrpne odgovore na vsa najina vprašanja, pripravijo nama celo tono gradiva, ki nama bo v pomoč pri nadaljnjem sodelovanju. Popoldan imava še dva sprehoda z inštruktorjem Richardom in z njegovima psicama. Zanimivo, spet malo drugače, zvečer pa razbijeva še zadnji mit - tudi v Angliji se da dobro, celo zelo dobro jesti.

Lahko še kaj dodam? Da, tradicija je tokrat dobila zelo pozitiven predznak. Morda pa bodo vnuki imeli tako kot Angleži vendarle možnost, da si psa vodiča lahko pridobijo brez dolgih birokratskih postopkov in da nihče ne bo kalkuliral, koliko to koga stane. Iz srca jim to želim.

Angleška zveza za šolanje psov vodičev

Prvi psi vodiči so bili v Angliji predstavljeni leta 1930, hitro za tem sta ustanoviteljici zveze, Muriel Crooke in Rosamund Bond, začeli seznanjati javnost, kako so psi vodiči dali nov smisel življenju slepim onstran luže, v Ameriki. Leta 1931 je bila v Londonu ustanovljena organizacija z imenom Guide dog for the Blind Association. Prvi inštruktor je bil William Debataz in čez dobrih šest mesecev so imeli izšolano prvo enoto psov vodičev.

V Angliji je njihova organizacija razdeljena na 28 okolišev. Trenutno imajo 8000 psov vodičev, od tega je 1500 upokojenih psov vodičev, čez tisoč psov pa pripravljajo v svojem vzrejnem centru na začetek šolanja, ostali psi vodiči so aktivni s svojimi vodniki.

V bristolski šoli psov vodičev za okoli 150 uporabnikov psov vodičev skrbi 8 inštruktorjev, vsak pa šola po tri pse hkrati. Najbolj razširjena pasma za šolanje je mešanica med labradorcem in prinašalcem, drugi po vrsti so "labradudlji" (mešanci med labradorcem in pudljem/kodrom) in nekaj nemških ovčarjev. Zanimivo je, da šolajo večinoma samce, javnost pa je zelo naklonjena in sodelujoča v smislu sprejemanja psov v okolju in na javnih mestih.


Ameriška šola in slovenski uspehi

Maja je svoj čas preživela gospe Susan, lastnica Centra Canine v Missouriju, ki se ukvarja s šolanjem psov v različne namene. Imela je možnost sodelovati pri različnih projektih in opravila je kar nekaj tečajev, ki so vsebovali praktični, teoretični del ter seveda na koncu še izpit. Del tega načrta je bila tudi dvodnevna razstava, na kateri so morali razstavljati pse, in tekmovanje v Rally Obedienceu, kjer so se morali kvalificirati s svojimi psi. Maji je to nedvomno odlično uspelo, saj je z bavceronom Emmiasom dosegla naziv prvak pasme. V tečaju je vsak tečajnik delal s 15-imi psi različnih pasem, tudi z mešanci, v istem obdobju za različna področja. V tem tečaju si je pridobila diplome za AKC Rally Training, Tactical scent, Dog Obedience instructor ter Service dogs. Povsem prav je, da povemo, da je bila prvi konec tedna v oktobru v Bratislavi svetovna razstava psov vseh pasem. Majin sibirski haski (husky) Tokima"s Northwest Passage Clark je postal svetovni podprvak ter se je tudi kvalificiral v finale za svetovno prvenstvo Eukanube, ki bo decembra v Kaliforniji.


Hvala donatorjem

Hvala donatorjem, ki so v akciji Slovenskega združenja inštruktorjev - Centra za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev SLO-CANIS, namenili denar ali storitve za šolanje psov spremljevalcev. Za Mirico in Stojana so donirali: Občina Sl. Bistrica, YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, podjetje Grammer, mercator, Mobitel, Nova Ljubljanska banka, K-print, Razvoj programske opreme Aleš Horvat, Veterinarska postaja Slovenska Bistrica, D.J. DON d.o.o., Hana Ana d.o.o., Odvetniška zbornica Slovenije, tednik 7 dni.

Pomagajmo!

Canis, slovensko združenje inštruktorjev - Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev prosi za donacije za šolanje dveh psov pomočnikov za Stojana Rozmana in Mirico Ačko. Po 1 evro lahko prispevate, če pošljete SMS s ključno besedo PES na številko 1919, velja za operaterje Simobil, Mobitel in Tušmobil. Prostovoljne prispevke lahko nakažete na TRR, odprt pri Novi KBM, št. SI 56 04173-0001474982. Podjetja, ki bi želela sodelovati, se lahko tudi trajno propagirajo, na primer na oprtnici za psa.

Donacije so objavljene na spletni strani www.slo-canis.net in na spletni strani www.reps.si. O dobrodelni akciji poroča medijski sponzor: tednik 7 dni.

Emil Urbancl, vodja projektov v SLO - Canis

Simpatični "labradudelj"

Inštruktorica Emma daje navodila pripravnici.

Šola psov vodičev v Bristolu

Prvak Clark in Maja

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.