7DNI - sreda, 23. september 2009
pomagajmo
Dnevi drugačnosti
V Slovenj Gradcu so štiri pasje "mankenke" - spremljevalki Eli in Kira ter vodički za slepe osebe Athena in Mala - pokazale, kaj znajo. Preveč prazno mesto za množico prireditev, ki jih prinese Festival drugačnosti.
Bomo zatisnili eno oko, ker je labradorka Eli na odru pred slovenjgraškim občinstvom na začetku malo manj resno vzela prikaz lekcije iz prinašanja predmetov. Ključe je res pridno pobrala, a potem je bilo bolj v stilu "dam jih tistemu, ki me ulovi". In ko je videla, da za to pač ne bo dobila nagrade, ki se ji reče pasji piškot, je vzela nalogo bolj resno. Dilema pa je bila velika: ključe prinesti trenerki ali Mirici? "Ker se ves teden nisva videli," jo je zagovarjala Mirica.
Mirica Ačko se je namreč udeležila Romanja za svobodo, demonstrativnega pohoda približno 300 hendikepiranih iz več kot dvajsetih držav po ulicah Strasbourga do Evropskega parlamenta, da bi imeli enake možnosti, kot jih imajo drugi državljani EU, da bi jim bila končno priznana - ne le na papirju, ampak tudi dejansko -, pravica do osebnih asistentov, kajti brez njih ni neodvisnega življenja. Mirica to natančno ve: njen hendikep ni voziček, njen hendikep je dejstvo, da ne more sama pod prho, sama v posteljo, da se ne more sama obleči, da si ne more sama skuhati, da ne more sama na vlak...
In iz Strasbourga naravnost v Slovenj Gradec, kjer je konec minulega tedna mesto spet obogatil Festival drugačnosti, ki ga pripravlja Društvo paraplegikov Koroške. A mesto se je pustilo premalo razgibati. Preveč prazno je bilo, ljudje so zamudili priložnost videti, kar mu je bilo ponujeno od tistih, ki navsezadnje niso drugačni; drugačni so le v tem, da so se v življenju prisiljeni spopadati z ovirami, čez katere drugi samoumevno stopimo, jih vidimo, se jim izognemo.
Župan na vozičku
Stojan Rozman je bil sredi festivala tako rekoč neulovljiv za mikrofon. Treba je bilo napovedovati, organizirati, dajati nepogrešljive informacije ("Za invalide, ki lahko hodijo, je WC na tej in tej lokaciji, za invalide na vozičkih..."). Ja, so stvari, na katere napovedovalcem takšnih in drugačnih javnih prireditev ni treba misliti. Ujeli smo ga šele v nedeljo, po festivalu, ko si je privoščil nekaj ur sprehoda in zraka na svojem vozu na pogonska kolesa.
"Delno sem zadovoljen s festivalom," ugotavlja. To je že v njegovi naravi, da išče, kar bi bilo mogoče storiti še bolje. "Zato, ker je bilo mesto preveč prazno, in tudi zato, ker mnoga velika društva invalidov, ki imajo po 400 in več članov, ki dobivajo za svoje delovanje tudi veliko več denarja kot majhna, ne najdejo dveh, treh ljudi, ki bi tukaj postavili stojnico in se predstavili. Sploh ne vem, kako potem upravičijo denar, ki ga dobijo. Tako se zmeraj znova izkaže, da so najbolj podjetna majhna invalidska društva."
Povsem brez zadovoljstva pa ni, seveda. Že zato, ker se je uspešno predstavila akcija "Še vedno vozim - vendar ne hodim", ker so bila v Galeriji likovnih umetnostih razstavljena dela invalidov, ki slikajo z usti, ker je bil kup uspelih športnih prireditev hendikepiranih, tekle so delavnice, na odru pa so se vrstili glasbeni nastopi gostov vseh generacij. Tudi Adi Smolar ni manjkal. "Zmeraj nastopi zastonj za nas. Pravzaprav smo ga že kar posvojili," pravi Stojan. In še: "Odlično sodelujemo s šolami, z Gimnazijo in s Srednjo zdravstveno šolo Slovenj Gradec. Na naši Drugi osnovni šoli so imeli učno delavnico in pripravili so knjižico Bontonček. O tem, kakšen naj bo stik, odnos otroka in hendikepiranega. In dobro je, da občini s svojim festivalom ustvarjamo dodano vrednost, boljši imidž."
Če bo šlo po načrtih, se je župan Matjaž Zanoškar tokrat zadnjič mučil na invalidskem vozičku na poti med galerijo in gimnazijo, polno arhitekturnih ovir. "Ja, grem na voziček, vsako leto grem, in tudi košarko na vozičku bom igral," nam je zagotovil, ko mu je bila naložena začasna usoda hendikepiranega. Prihodnje leto naj bi bile arhitektonske ovire odpravljene. A vedno znova se izkaže, da bi bilo treba začasno na invalidske vozičke posaditi vse, ki načrtujejo trge, stavbe, pločnike, ki navdušeno na trge polagajo tlakovce brez gladkih površin, po katerih bi kolesa vozičkov tekla... Potem ne bi bilo povsod toliko čudnih robov in "zob", ki očitno nikogar ne motijo, postanejo pa past in prepreka za osebo na vozičku.
Pasje manekenke na Festivalu drugačnosti
Na Festivalu drugačnosti se je predstavil tudi Canis, slovensko združenje inštruktorjev - Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev. Že nekaj časa teče dobrodelna akcija združenja, imenovana Z malo dobrote do sreče na vrvici. Z njo bi v združenju radi omogočili Stojanu in Mirici, da bi dobila psa spremljevalca. V Limbušu pri Mariboru mag. Darinka Lečnik Urbancl in Emil Urbancl zagnano šolata mlado labradorko Kiro, da bo Stojanu v pomoč in za družbo, na drugem koncu Slovenije Maja Golob in Jana Žust pripravljata svetlodlako Eli, ki se je veseli Mirica. Darinka, Emil in Maja so inštruktorji z mednarodno licenco in vse ure treninga opravijo dobrodelno, zastonj. A nakupa psov, cepljenj, sterilizacije, zdravil, hrane, potnih stroškov..., vsega tega seveda ne morejo plačati iz svojih žepov. Za "izdelanega" psa je treba zbrati med 8 in 9 tisoč evrov. Za primerjavo: v Avstriji tako izšolan pes stane 20 tisoč evrov. Stojan in Mirica sta prispevala vsak po tisoč evrov - več preprosto ne gre. Zato povabilo vsem, posameznikom in podjetjem, da se vključijo v akcijo; doslej so zbrali tretjino potrebnega denarja. "Po življenju ne ostane to, kar smo zbrali, temveč tisto, kar smo dali," so Chandryjevo misel zapisali "canisovci" na svojo spletno stran.
Na Festivalu drugačnosti so štiri pasje "mankenke" - spremljevalki Eli in Kira ter vodički za slepe osebe Athena in Mala - pokazale, kaj znajo. Athena in Mala imata za seboj že nekaj kilometrine. Aleksandra Surla, ki ne vidi, in njena Athena sta se nedavno vrnili iz Romunije. Prvič sta odšli skupaj na pot, na letališča; doslej je Aleksandra potovala sama. "Popolnoma brez težav. Athena je bila sicer malo v stresu zaradi časovnega premika - ena ura naprej in že se psu ritem zmede. Zdaj me je popolnoma posvojila in zadnje tedne, ko sem imela veliko študijskih izpitov, je bila vsa uboga, ker ni razumela, zakaj se ji ne posvečam toliko kot prej. Najbrž je mislila, da se jezim nanjo, zato je hodila k meni, mi dajala taco, polagala glavo v naročje. Izpiti so opravljeni, vpisala sem se v tretji letnik na filozofski fakulteti, tolmačenje je še vedno moja želja. Pa nekaj potovanj je še v načrtu, brez njih ne gre."
Treba je reči, da se je Athena zavedala vloge "izkušenejše", saj je več ali manj ignorirala neprikrita povabila k igri mlajših in bolj razigranih Kire in Eli.
"Predstavitev psov spremljevalcev in vodičev je bila prava popestritev," pravi tudi Stojan. Marsikdo, ki je pozabil prebrati program festivala, mi je dan kasneje rekel: "Če bi bil prej vedel...""
In je bilo res kaj videti: od pobiranja predmetov, opozarjanja na ovire do spremljanja ob vozičku... Vprašanj "Kako psa vsega tega naučite?" ni manjkalo. Kako prinese očala, ne da jih zlomi? Kako pobere tako tanek svinčnik? "To ni nič," se smeji Darinka Lečnik Urbancl, "izpit iz pobiranja in prinašanja predmetov opravi šele takrat, ko na gladki podlagi pobere zobotrebec in ga prinese." In vsi smo ostali brez besed.
Pomagajmo!
Canis, slovensko združenje inštruktorjev - Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev prosi za donacije za šolanje dveh psov pomočnikov za Stojana Rozmana in Mirico Ačko. Po en evro lahko prispevate, če pošljete SMS s ključno besedo PES na številko 1919, velja za operaterje Simobil, Mobitel in Tušmobil. Prostovoljne prispevke lahko nakažete na TRR, odprt pri Novi KBM, št. SI 56 04173-0001474982. Podjetja, ki bi želela sodelovati, se lahko tudi trajno propagirajo, na primer na oprtnici psa.
Donacije so objavljene na spletni strani www.slo-canis.net in na spletni strani www.reps.si. O dobrodelni akciji poročata tudi medijska sponzorja tednik 7 dni in Radio Center.
Glorija Marinovič
Pojoči zbor Centra za usposabljanje, delo in varstvo iz Črne.
Kam je zavila četica iz vrtca? Ja, k psom, jasno.