7DNI - sreda, 22. julij 2009

pomagajmo

"Nekaj, česar mi ljudje ne morejo dati"

Mirica Ačko iz Slovenske Bistrice je polovica dvojice - Stojana Rozmana smo v 7 dni že predstavili - za katero Canis organizira humanitarno akcijo, imenovano Z malo dobrote do sreče na vrvici, in zbira denar za nakup in šolanje dveh spremljevalnih psov.

"Potem niti spati nisem mogla. Itak ne!" pravi Mirica Ačko. Potem je bil tisti "potem" pred nekaj meseci, ko je izvedela, da bi lahko dobila psa spremljevalca. Veliko prepešači in jo bo ob tem spremljal. Njeno pešačenje teče na štirih kolesih električnega vozička. "Še posebno rada po neasfaltiranih, težje dostopnih poteh. Naj bo dež ali sneg, vseeno. Oblečem pelerino in je. Nisem iz sladkorja," pove. V resnici je iz zelo trpežne snovi. V jeziku večine je invalidka. Sama pa te besede resnično ne mara. Vzemite v roke slovar in poglejte pomen besede: "valid" pomeni v angleščini veljaven, "invalid" neveljaven. Mirica pa ne pristaja na to, da bi bila neveljavna. "Da fizično ne zmorem toliko kot vi in da potrebujem pomoč, je samo ena moja lastnost in ne more me določati. Imam hendikep in to je to."

Mirica Ačko je polovica dvojice - Stojana Rozmana smo v 7 dni že predstavili -, za katero Canis, Slovensko združenje inštruktorjev za šolanje psov vodičev in spremljevalcev, organizira humanitarno akcijo, imenovano Z malo dobrote do sreče na vrvici, in zbira denar za nakup in šolanje dveh psov pomočnikov. Labradorko Eli, ki bo, če človečnost ne bo zatajila, pri Mirici še pred zimo, šola Maja Golob iz Idrije, inštruktorica, kinološka sodnica in vodnica delovnega psa. Pse pomočnike namreč lahko usposabljajo samo inštruktorji vaditelji, ki izpolnjujejo zahtevne pogoje; te redno preverja tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje. "Mesec gor ali dol, lahko počakam, samo da bo!" pravi Mirica.

O njej prav gotovo ne bi brali, če ne bi bila njena želja po pasji družbi tako neustavljiva. Ali če bi lahko naštela osem do devet tisočakov, kolikor staneta nakup in šolanje psa pomočnika. Za izpolnitev želje pa se je vredno tudi izpostaviti.

Večji del otroštva in zgodnje mladosti je preživela v institucijah, tudi v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Po končani srednji šoli se je vpisala na filozofsko fakulteto in uspešno končala študij geografije in pedagogike. Mama, pravi Mirica, ni bila najbolj navdušena nad idejo, iz nezaupanja je pač govoril strah, kako bo živela sama, kdo ji bo pomagal, kako se bo vse skupaj izšlo.

"Ni bilo lahko v zavodu. Gotovo bi se mi zdelo prav, da bi lahko hodila v šolo doma, v Slovenski Bistrici, in živela z mamo. V institucijah je tako, da tvoje individualne potrebe ne štejejo. Ješ to, kar je na jedilniku, in takrat, ko jedo vsi, spat greš, ko gredo vsi, umivaš se, kot je določeno... Velikokrat sem jezna in žalostna zaradi "strokovnjakov", ki se jim zdi to prav in so prepričani, da sistem dobro deluje, če hendikepirani, odvisni od tuje fizične pomoči, po šolanju pristanejo v kakšnem upokojenskem domu. Meni se ne zdi prav."

Je ena prvih uporabnic osebne asistence, socialne storitve za hendikepirane, ki jo je pri nas uvedlo YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, ki se, žal, že leta srečuje z zgodbo neurejenih razmer na področju financiranja asistence. "Brez nje preprosto ni neodvisnega življenja," pravi Mirica. "vse, kar potrebujem, je samo fizična pomoč, ker pač ne morem sama iz vozička, ne morem se sama obleči, poskrbeti za osebno nego... Marsikaj tudi lahko naredim, ampak počasi. Nimam na razpolago več kot 24 ur na dan. Svoje življenje pa si hočem organizirati sama, avtonomno, in do tega imam tudi vso pravico."

Stopnice in "stopnice"

Bila so lepa študentska leta, se spominja. Živela je v študentskem domu, ljudi, ki so ji pomagali, je našla preko oglasov, študentskega servisa, veliko so pomagali kolegi s fakultete. "Kot študent pač lahko veliko improviziraš, kasneje to ni več mogoče." Geografija je študij, ki zahteva veliko terenskih vaj. Po začetnih nerodnostih in nesporazumih je steklo. "Jasno, da nisem mogla z vozičkom v visokogorje, povsod drugam s pomočjo asistentke pa brez problema. Na Tajsko, recimo.

Bili smo dobra ekipa tudi zunaj fakultete. Potovali smo po Evropi, z vlakom, s kombijem... pogosto na slepo, brez poprejšnjih rezervacij. Nekajkrat sem zato spala tudi v šotoru, sicer je trajalo, da sem s pomočjo prilezla vanj, ampak je šlo."

Študentska leta so že zdavnaj mimo, pravi, njena druščina ima družine in tako se počasi razide. Iskala je službo - prvi nepremostljivi problem se pojavi, ko ti stopnice preprečijo, da bi se sploh lahko predstavil delodajalcu. In doda: "Da ne govorim o tistih "stopnicah" v glavah."

Leta 2003 se je pokazala priložnost, da se pri YHD zaposli in zdaj dela že šesto leto. Nekaj lep prej je namreč projekt neodvisno življenje hendikepiranih finančno podprla tudi tujina, zato se je število uporabnikov lahko povečevalo in so potrebovali novo sodelavko. A ker je društvo odvisno od financiranja programov - denar pa je ali ga ni -, se tako nad zaposlitvami kot tudi nad nudenjem osebne asistence zmeraj zarisuje velik vprašaj. Bo ali ne bo? "Skratka, stresno," reče Mirica.

V službi dela z uporabniki osebne asistence, asistenti in s kandidati za asistente. Idealen čas za hendikepirane bo takrat, ko bo naš sistem manj tog, pravi, ko bodo, po vzoru iz tujine, odpadle omejitve, kdo je lahko asistent. Ne le brezposelni, ki so preko zavodov za zaposlovanje napoteni k nam in tako rekoč ne smejo odkloniti napotitve, pa si tega ne želijo početi ali čutijo celo odpor. Navsezadnje pri tem delu vstopajo v tvoj zelo osebni prostor. V tujini, na primer v Angliji in na Švedskem je lahko osebni asistent vsakdo, ki želi morda ob redni službi nekaj dodatno zaslužiti, ki uživa v takem delu in sprejema naš etični kodeks. Pri nas razni strokovnjaki in politiki preprosto nočejo razumeti, da hendikepirani ne potrebujemo drugega kot fizično pomoč, ne pa neke družbene skrbi v obliki institucij."

Tisto popoldne, ko sva se pogovarjali, jo je čakala še pot v Kranj k eni izmed uporabnic. Je velika zagovornica načela, da se moraš najprej potruditi sam, ker ti najmanj dajo stvari, ponujene na pladnju. "Včasih pokliče kdo, ki bi potreboval osebnega asistenta, in mu rečem, naj se oglasi pri nas, v YHD. "Kako, ko sem na vozičku!" slišim. Ja, veste, jaz sem tudi na vozičku, tudi potrebujem fizično pomoč, pa je vsa Ljubljana moja."

Zakaj si jo želim?

Pred leti je bila strastna oboževalka športa - hodila je v Tivoli na tekme, tudi v Maribor na Zlato lisico, zdaj se najbolj sprosti na dolgih sprehodih. "Če bo še pes z mano, pa bo sploh fino," je prepričana, "ko sem bila pri inštruktorici Darinki v Limbušu in videla njene pse, sem še tri dni po tistem imela neko prav posebno energijo. Vse strani na spletu sem "obrnila", si pogledala nešteto filmčkov, niti predstavljala si nisem, kaj vse zmore spremljevalni pes. Ne znam na racionalni ravni opisati, zakaj si tako želim imeti Eli. Imam pa tak občutek, da mi bo dala nekaj, česar mi ljudje ne morejo dati."

Mladi Večerovci za Canis

Minuli teden so novinarski praktikanti dnevnika Večer na lastni koži izkušali, kakšen je zaslužek, če na ulici mariborskih ulicah prodajaš rože, igraš in prepevaš, igraš živi kip, nabiraš denar v humanitarne namene. Izkupiček akcije - 65 evrov -, ki so jo opisali v reportaži v Večeru, pa niso "pretopili" v pice, kot bi bilo pričakovati, ampak so ga nakazali Canisu. Za Mirico in Stojana. In za dober občutek.

Pomagajmo!

Canis, slovensko združenje inštruktorjev - Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev prosi za donacije za šolanje dveh psov pomočnikov za Stojana Rozmana in Mirico Ačko. Po 1 evro lahko prispevate, če pošljete SMS s ključno besedo PES na številko 1919, velja za operaterje Simobil, Mobitel in Tušmobil. Prostovoljne prispevke lahko nakažete na TRR, odprt pri Novi KBM, št. SI 56 04173-0001474982. Podjetja, ki bi želela sodelovati, se lahko tudi trajno propagirajo, na primer na oprtnici za psa. ć

Donacije so objavljene na spletni strani www.slo-canis.net in na spletni strani www.reps.si. O dobrodelni akciji poročata medijska sponzorja: tednik 7 dni in Radio Center.

Glorija Marinovič

Da fizično ne zmorem toliko kot vi in da potrebujem pomoč, je samo ena moja lastnost in ne more me določati."

"Ne znam na racionalni ravni opisati, zakaj si tako želim imeti Eli."

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.