7DNI - sreda, 1. julij 2009

pomoč

Nekaj lepega se lahko začne

Stojan Rozman iz Slovenj gradca si želi spremljevalnega psa. Mu lahko uresničimo željo

"Danes nisem dobro," je rekel. Imunska neodpornost je zoprna spremljevalka invalidnosti in prinese vse tisto, kar si najmanj želiš: od vnetja grla, mehurja, do slabega počutja... A če se dan zanj zoprno začne, še ne ne pomeni, da se bo tako tudi iztekel. S pošteno mero truda in samodiscipline nevesele misli izgubijo ostrino in moč.

Stojan Rozman iz Slovenj Gradca je - skupaj z Mirico Ačko - glavni "lik" dobrodelne akcije Z malo dobrote do velike sreče na vrvici, ki jo organizira Canis; če se bo srečno iztekla, in dvomom se ni dobro prepuščati, da se ne razmahnejo - bo nekje v jeseni ob njem pes spremljevalec. V Limbušu "canisovca" Darinka in Emil Urbancl zagnano šolata mlado labradorko Kiro, da bo Stojanu v pomoč in za družbo.

Pri nas je tako, da Zavod za zdravstveno zavarovanje RS pokrije stroške za psa pomočnika le slepim ljudem, gibalno oviranim ne. A slednji si želijo psov spremljevalcev v dosti večjem številu, med slepimi je trenutno le malo zanimanja zanje. Ker se nakup in šolanje takšnega psa ustavi pri vsoti osem ali devet tisoč evrov, ostaja največkrat pri željah.

Veliko obljub, malo izpolnjenih

Stojan je takšen tip človeka, ki sprejme, da je invalidnost njegova resničnost, a ne dopušča, da bi položila prevelike razdalje med njim in ostalim svetom. Nenehno brska po spletu in išče pripomočke, ki bi razdaljo zmanjšali. Nemalokrat je treba pri tem čez velike birokratske zapreke. Nenehno mora prepričevati in dokazovati: da je na primer namestitev stalnega katetra za odvajanje seča morda res preprostejša, a ga bo prikrajšala za kvalitetno življenje in da je sposoben urediti kateteriziranje s pomočjo osebne asistence. Da je električni invalidski voziček res utečena izbira za tetraplegike, a je voziček na pogonska kolesa zanj veliko boljši - z njim lahko izkoristi preostalo moč in okretnost, manj okoren je, lažji, omogoča mu več svobode in ni nič dražji. Da je toaletni voziček primernejši od odobrenih toaletnih stolov. Nujna bi bila osebna obravnava. Ali tisti, ki odločajo o pripomočkih za hendikepirane, sploh kdaj iz svojih pisarn stopijo mednje?

Že nekaj let je, odkar so se njegove misli prvič ustavile pri želji imeti psa spremljevalca. "Takrat je bil obstajal seznam za vse invalidske organizacije, lahko si se prijavil. Izvajalec je preveril, ali je invalid primeren za takšno izbiro, tekla je reklamna akcija Tobačne tovarne Ljubljana in Philipa Morisa - plačali so šolanje spremljevalnih psov. Stalno sem spraševal, kje na seznamu sem uvrščen, ali imam kaj možnosti, da psa dobim, pa nisem dobil niti odgovora. Niti "nimate možnosti" se nikomur ni zdelo vredno odpisati. Možnosti res niso bile velike: samo en inštruktor je bil in na leto je lahko izšolal dva psa. Potem je propadla Tobačna in tudi akcija.

V začetku letošnjega leta pa sem na spletu prebral, da je ustanovljeno društvo Canis, ki bo sistematično šolalo pse spremljevalce. Napisal sem kratko pismo in takoj dobil odgovor." Dogovorili so se za dobrodelno akcijo, s katero bi z Mirico Ačko iz Slovenske Bistrice, ki je prav tako na invalidskem vozičku, končno uresničila željo. "Povedal sem, da se bom tudi sam res potrudil pri iskanju sponzorjev, kličem na vse strani, veliko je obljub in malo izpolnjenih. Kriza pač."

Življenje se bo spremenilo

Od kod takšna želja po psu? "Ko imaš psa, gre vse na bolje," pravi Stojan. Nekoč ga je že imel, ne sicer šolanega, a je bil pravi prijatelj, živi stik. Takrat so živeli še njegovi starši, danes je sam v stanovanju. Samostojnost ceni nad vse, za nič na svetu ne bi hotel životariti v kakšni ustanovi. Je član društva YHD, ki se bori za pravico hendikepiranih do osebne asistence - zakona, ki bi jo končno uredil, še vedno ni. Brez nje bi bilo z njegovo samostojnostjo konec. Ne more sam iz vozička, ker mišice ne ubogajo več. "Pes zna pobrati stvari s tal namesto tebe - sam se že nekajkrat zložil po tleh, ko sem poskušal denimo pobrati daljinca, ki mi je padel na tla, ker roke pač včasih "odletijo" po svoje. Zna ti hoditi ob nogi, te opozoriti na oviro, odpirati vrata, predale, prinašati stvari, opozoriti, če se ti je kaj zgodilo... Z Darinko sva že "predelala" posebnosti. V osnovno šolanje psov sodi, da ne skačejo na človeka, Kiro pa je treba naučiti prav to: ker se mi mora povzpeti v naročje, ko mi prinese kakšno stvar, in da mi pomaga umiriti krče, ko me zagrabijo, mora prav tako priti gor."

S Kiro se bo življenje spremenilo, je prepričan. Zato se "šola" tudi sam. "Šolan pes ni nič vreden, če je invalid bumbar," se smeji. "Začela bova počasi, postopno. Gotovo ne bova šla že na začetku na dolge kolesarske poti." Ja, Stojan kolesari, ker se da kolesariti tudi z rokami. In nasploh bi po energiji odtehtal kakšno malo elektrarno. Aktiven v treh društvih - v Društvu paraplegikov Koroške, v YHD, društvu za teorijo hendikepa, in v Društvu za kronično vnetno črevesno bolezen. "Ulcerozni kolitis - še to bolezen sem staknil v zadnjem letu," pravi. Je član Sveta za invalide pri Mestni občini Slovenj Gradec. Po poklicu varnostni inženir, ki bi z veseljem delal, če bi imel možnost in stabilnejše zdravje. "Pri nas sistem invalida enostavno odloži v penzijo, namesto, da bi ga poskušal zaposliti. Dobro je, da so za podjetja predpisane kvote zaposlovanja invalidov, res me pa zanima, koliko invalidov je zaposlenih v državni upravi. Pa bi bilo tam najlažje poskrbeti za potrebne prilagoditve."

V koroški regiji je nekaj čez trideset tetra- in paraplegikov. "Društva so dobro podporno okolje; skoraj vsak se ga na začetku otepa, češ, "jaz bom še hodil". V redu, delaj na tem, ampak spoznaj tudi nas, da ti bo boljše. Najslabše se je zapreti vase."

Zgodilo se je leta 1996. Zaspal je za volanom in zdrsnil s ceste. Po avtomobilu res ni bilo videti, da bi šlo za hudo nesrečo. A za njegovo nadaljnje življenje je bil usoden sunek z glavo. Bil je star 31 let in začenjal je z novo službo. Marsičesa lepega je bilo konec za zmeraj. S pomočjo vseh nas se lahko nekaj lepega začne.

Pomagajmo!

Canis, slovensko združenje inštruktorjev - center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev prosi za donacije za šolanje dveh psov pomočnikov za Stojana Rozmana in Mirico Ačko. 1 evro lahko prispevate, če pošljete SMS s ključno besedo PES na številko 1919, velja za operaterje Simobil, Mobitel in Tušmobil. Dobrovoljne prispevke lahko nakažete na TRR, odprt pri Novi KBM, št. SI 56 04173-0001474982. Podjetja, ki bi želela sodelovati, se lahko tudi trajno propagirajo na primer na oprtnici za psa.

Donacije so objavljene na spletni strani www.slo-canis.net in spletni strani www.reps.si. O dobrodelni akciji bosta poročala tudi medijska sponzorja: tednik 7 dni in Radio Center, Maribor.

Glorija Marinovič

Stojan, Kira in Darinka Lečnik Urbancl, Kirina "učiteljica".

"Ko imaš psa, gre vse na bolje."

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.