7DNI - sreda, 24. junij 2009

pomagajmo

Pozor, čudovit pes!

Iskanje pogrešanih je neštetokrat podobno iskanju šivanke v kopici sena. Se pa pogosto pokaže, da samomorilci največkrat izberejo takšna mesta za samomor, ki so popolnoma drugje, kot domnevajo domači, in da dementni ljudje pogosto odidejo v kraje, kjer so bili v mladosti.

V enem svetu je Darinka Lečnik Urbancl iz Limbuša poslovna ženska, magistra znanosti, specialistka za področje poslovnih financ, finančnih analiz in projektnega vodenja, v drugem, vzporednem, predsednica Slovenskega združenja inštruktorjev, Centra za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev, Canis. Pa kinološka sodna izvedenka za področje etologije in šolanja psov. Dolga leta zapisana tudi REPS-u, društvu za reševalne pse Maribor.

Kateri svet je nastal prej? "Se zdi, da kar oba hkrati," pravi. "Ko sem pred osemnajstimi leti ustanovila svoje podjetje, je bilo vse skupaj kar preveč stresno - dela za 15, tudi 18 ur na dan. Potrebovala sem sprostitev."

Z alpinizmom se ni mogla več ukvarjati, svojčas pa je veliko hodila po hribih. Da ima talent "prebirati" pse, je tudi vedela. Že kot otroku so se ji lepili na pete. In kaj je potem lepšega kot kombinirati oboje? Imeti reševalnega psa za "čez drn in strn" za ohranjanje telesne kondicije, za ohranjanje duševne pa žival, ki ti zaupa, ko si niti sam ne zaupaš več.

"Izbor prvega psa je bil prav dramatičen. Z možem Emilom sva se odločila za pasmo francoski ovčar, beauceron, celo leto sva hodila v psarno, spoznavala, kakšni so ti psi in si slednjič rekla, da sva zadela na pasmo, ki nama je pisana na kožo. Zakopala sva se v knjige, članke in izšolala - danes vem, da bolj s talentom in občutkom za pasjo govorico kot s takratnim znanjem - krasno psico, Simbo, s katero sva se kasneje kar štirikrat uvrstili na svetovno prvenstvo reševalnih psov in odhajala na mnoge mednarodne preizkušnje in akcije. Spodbujena z začetnim uspehom sva kmalu kupila še Tami, psico iste pasme, jo izšolala in znova se je sijajno odrezala. Če nama je uspelo s tako težko pasmo, kot je beauceron, ni hudič, da nama ne bi šlo z labradorci, sva si rekla, ko sva začela šolati še pse pomočnike."

24 ur na nogah

Sledila so leta izobraževanja, tečajev, pridobivanja mednarodnih licenc, strokovnih preverjanj, pred dvanajstimi leti pa sta bila pobudnika za ustanovitev društva REPS, katerega osnovna dejavnost je šolanje psov in vodnikov za reševalne namene, za iskanje pogrešanih v naravi, v ruševinah in plazovih. "S časom je logično prišel še drugi del, šolanje psov vodičev za slepe osebe in psov spremljevalcev za osebe s posebnimi potrebami. Naši psi so namreč šolani po tehnikah, ki omogočajo, da jih po osnovnem šolanju lahko usmerimo kamorkoli. Delovno področje je bilo zmeraj širše, zato smo se inštruktorji odločili, da ustanovimo novo združenje na nacionalni ravni in vzpostavimo Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev. In tako je nastal Canis.

Kot vodnica reševalnega psa mora nenehno ostajati v kondiciji. Vsako leto je treba obnoviti mednarodno licenco. Obvladati prvo pomoč ponesrečencem in prvo veterinarsko pomoč, poznati nevarnosti v ruševinah, gorah, ob snežnih plazovih, obvladati vrvno tehniko, topografijo, komunikacijske zveze, in seveda je treba nenehno dokazovati, da par vodnik-reševalni pes učinkovito deluje. "Vodniki radi gremo na vajo, ki jo organizira nemški Rdeči križ. To pomeni neprekinjenih 24 ur terena in delovnih nalog. Krožiš po deloviščih; ko pes najde vse skrite ljudi na enem, greš na drugo. Na pse je treba zelo paziti - ljudem 24 ur na terenu ni prevelik napor, pes pa lahko po več urah neprekinjenega dela tudi pogine, če ne pazimo nanj. Zato v ekipi menjujemo pse, skrbimo, da lahko vsak dve, tri ure počiva. Vaja je načrtno narejena tako, da vlada pravi kaos, kot ob resnični situaciji - ti pa se znajdi, organiziraj bazo, poskrbi za komunikacijo, išči, rešuj. Nam je veliko lažje, ker smo skupaj z Radioklubom Študent Maribor in Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko razvili posebno in zelo zahtevno tehniko, unikatno v Sloveniji, on-line komunikacijo, po kateri nas lahko kolegi iz baze preko računalnika spremljajo in usmerjajo. Reševalci polovice evropskih držav te tehnike še ne poznajo. Tako se nam ni treba mučiti z orientacijo in navigacijo, ki ti na terenu jemlje dragoceni čas, in tako lahko tudi nemoteno opazuješ, kaj ti pes nakazuje. Zato smo lahko tudi uspešnejši od mnogih drugih ekip, ker hitreje najdemo delovišče, ga hitreje obdelamo, posredno pa lahko damo psom več počitka. Uspelo nam je, da smo se "navigirali" iz Slovenije v Nemčijo in iz Cipra v Slovenijo. Prav zato smo vsi vodniki opravili radioamaterske izpite, in kar je enako pomembno, smo povsem neodvisni, ker sistem deluje na baterije in sončne celice, če ni električnega napajanja."

Opazovanje "svojega" iskanja

Tako je na vajah, tri- do štirikrat letno pa se "repsovci" znajdejo tudi v resničnih reševalnih akcijah, v zadnjih šestih, sedmih letih je bilo nekaj več kot trideset akcij iskanja pogrešanih oseb. "Manj na Štajerskem, več v Prekmurju," pravi Darinka Lečnik Urbancl. Kar nekaj akcij je bilo zelo težkih, najbrž najtežja, ko so se prvič srečali z mrtvim človekom in kar v devetdesetih odstotkih vseh akcij so pravzaprav iskali mrliče. Samomorilce, stare, dementne ljudi, ki so odtavali v neznano. "Poskušaš izklopiti čustva, vklopiti zgolj razum, a to ni tako samoumevno in včasih bi potrebovali psihološke priprave. Prvič je šlo za starejšo, dementno gospo, ki je odšla od doma in se izgubila. Klicali so nas šele po dveh dneh izginotja in nikakor ne moremo razumeti, da nas skoraj zmeraj pokličejo prepozno, ko skoraj več ni možnosti, da je pogrešani še živ."

Iskanje pogrešanih je neštetokrat podobno iskanju šivanke v kopici sena, pravi. Se pa je pogosto pokazalo, da samomorilci največkrat izberejo takšna mesta za samomor, ki so popolnoma drugje, kot domnevajo domači, in da dementni ljudje pogosto odidejo v kraje, kjer so bili v mladosti. "Spominjam se iskanja gospe v okolici Gornje Radgone. Iskali smo ob Muri, čez mejo v Avstrijo nismo smeli, smo pa poklicali avstrijske kolege, naj poskusijo iskati še na svoji strani. Na koncu je bila res najdena v Avstriji, mrtva, in izkazalo se je, da je ležala v gozdu v bližini hiše, kamor je kot dekle odhajala čistit."

No, na srečo je kdaj vmes tudi manj moreča akcija: naša sogovornica se spominja iskanja gospe, za katero so sporočili, da je izginila. No, "pogrešana" gospa je vso četo vodnikov z reševalnimi psi opazovala skozi okno gostilne, kjer se je "zasedela" s prijatelji, potem pa le poklicala domov, ker jo je zelo zanimalo, koga iščejo. "Takrat smo se vsi zelo nasmejali, rekli "hvala bogu, da se ni nič zgodilo" in šli tudi sami na kavo."

Medijska zvezda Athena

Društvo REPS dobi od države "bogatih" 1700 evrov letno, kar še za vzdrževanje opreme ni dovolj, vodniki ne dobijo povrnjenih niti potnih stroškov za reševalne akcije. "V društvu se trudimo zbrati denar, da delovnim organizacijam, kjer so zaposleni naši vodniki in vodnice, lahko nakažemo nadomestilo za odsotnost naših prostovoljcev. Ti morajo sicer seveda vzeti dopust, če tega ne storimo. Za nas državni uradniki očitno mislijo, da je dovolj kranjska klobasa in kruh po končani akciji. Zato tudi vedno manj mladih sodeluje v tem "štosu". Ko si vodja akcije - in ponavadi sem vodja naše skupine - nosiš polno odgovornost tako za ljudi, udeležene v njej, kot tudi za pse. Noben zakon me ne ščiti, če se komu kaj zgodi, in bojim se, da se utegne najti tudi kdo, ki se bo po "ameriško" znašel in tožil reševalce zaradi duševnih bolečin, ki jih je utrpel ob reševanju."

REPS pa ni ostal le pri šolanju reševalnih parov, drugi izziv je bilo šolanje psov vodičev za slepe osebe in psov spremljevalcev za osebe s posebnimi potrebami, pa tkanju licencirane mreže terapevtskih parov za izvajanje terapevtskih aktivnosti s pomočjo psov. Inštruktorji so se povezali v Canis. Kot prva je šla od "doma" Lajka, darilo VDC Polžu, ki vse dni razveseljuje njegove varovance. Prava medijska"zvezda" je postala labradorka Athena, ki sta jo Darinka in Emil Urbancl izšolala za vodičko slepi Aleksandri; njuno letalsko potovanje od brniškega letališča do frankfurtskega smo predstavili v eni prejšnjih številk 7 dni. Oba inštruktorja je seveda zelo "pobožalo" priznanje gospe na frankfurtskem letališču, zadolžene za spremljanje potnikov s posebnimi potrebami, da gre za celo na tako velikem letališču redko videno izjemno "pasjo pomočnico".

"V zadnjih dveh letih smo štirje inštruktorji - ob nama z možem še Maja Golob in Jana Žušt - usposobili osem psov, midva z možem sva izšolala tri pse za slepe, enega terapevtskega, trenutno sta v najinih "šolskih klopeh" dve labradorki, ki bosta spremljevalki invalidnim osebam. Letos, srčno upam, bomo število zaokrožili na okroglih deset."

Do sreče za Mirico in Stojana

In zdaj k najpomembnejšemu - k akciji "Z malo dobrote do sreče na vrvici". Združenje Canis zbira sredstva za nakup in šolanje dveh psov spremljevalcev. Za Mirico Ačko iz Slovenske Bistrice in Stojana Rozmana iz Slovenj Gradca. Oba sta v invalidskem vozičku in oba si želita družbe izšolanega psa, ki bi jima vedril dni in jima bil v pomoč. Tako izšolan pes stane med 8000 in 9000 evri.

Zavod za zdravstveno zavarovanje krije stroške nakupa in šolanja psa za slepe ljudi, za gibalno ovirane žal ne. A je med slednjimi veliko več želja po pasjem družabniku kot med slepimi. Akciji se kot medijski sponzor pridružuje tudi naš tednik. V naslednjih tednih boste tako spoznali oba "kandidata" za pasjo družbo. Vsi, ki bi jima želeli pomagati uresničiti željo, lahko svoj prispevek nakažete na naslov Slovensko združenje inštruktorjev - Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev, Cesta k Tamu 9, Maribor, št. TTR: SI56 04173-0001474982 pri Novi KBM, s pripisom PES. Od 1. julija pa bodo na voljo tudi SMS-donacije.

Glorija Marinovič

Darinka Lečnik Urbancl s svojo prvo "asico" Simbo.

"Pes lahko po več urah neprekinjenega dela tudi pogine, če ne pazimo nanj."

Lajka je darilo varovancem VDC Polž.

Pasje popoldne

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.