7DNI - sreda, 10. junij 2009

ljudje

O ljubezni in luknjastem srcu

Kako smo slepo Aleksandro in njeno pasjo vodičko Atheno spremljali na letu iz Brnika v Frankfurt. Zdaj je na vrsti Romunija.

Mimo ovir v letaliških prostorih.

Predstava: Z letalom do Frankfurta in nazaj. Zvrst: specialna preizkušnja. V glavnih vlogah: Aleksandra Surla in Athena. Ostale vloge: trenerja Darinka in Emil Urbancl, ki obvladata šolanje psov pomočnikov in terapije s pomočjo živali, izvedenci za dodeljevanje psov vodičev slepih, osebje letalskega prevoznika Adria Airways in Aerodroma Ljubljana. Statisti: novinarska desetina, ki je skoraj uničila predstavo. Snemala, tudi ko Aleksandra tega ni hotela ("Zdaj mislite: "Saj je slepa, pa ne ve, da jo snemamo in fotografiramo"."), crkljala Atheno, kar psu pomočniku nikakor ni v pomoč, ko mora delati. Aleksandra je odločno postavila pravila igre. Vsekakor smo se vsi zelo hitro zavedli, da imamo pred seboj osebo, ki se zna postaviti zase. A kaj naj bi drugega pričakovali od dekleta, ki je kljub popolni slepoti odšlo samo z letalom v Amsterdam pri petnajstih! In ki je ni strah same odleteti v Kalifornijo, pa pri tem menjati tri letala, da bi se srečala s slepim prijateljem, ki ga je spoznala preko spleta.

Prepustimo oder glavnima igralkama. Da slep človek lahko uporablja psa, morata oba opraviti zaključno preizkušnjo. Aleksandra in Athena sta jo pred komisijo prepričljivo odigrali v začetku maja na poti od ljubljanske Name do Filozofske fakultete, kjer Aleksandra študira medjezikovno posredovanje, študijsko smer slovenščina-angleščina-francoščina. Tokrat sta skupaj poleteli v Frankfurt - Athena je prvič letela. Nikakor ne tudi zadnjič, saj se je sijajno odrezala in odslej bosta večkrat potovali skupaj. Lahko zapišemo, da je bilo prav ganljivo opazovati, kako je labradorka opozarjala svojo gospodarico na ovire v letaliških prostorih in jo varno pripeljala po strmih letalskih stopnicah do sedeža na letalu, ne da bi pri tem bili videti preveč razčustvovani? Za njo je trda šola vadbe na desetih različnih letalih, vstopanja in izstopanja, gneče na letališču, hrupa letalskih motorjev... ki jo je omogočila Adria Airways.

Takoj, da ne bo strahov

Kdo je torej to dekle in zakaj je Athena tako posebna? "Čisto sama sem prvič šla na pot pri petnajstih," pravi Aleksandra. "Takrat sem bila še tako mlada in tako brez izkušenj, da sploh nisem pomislila, kako bi lahko šlo kaj narobe. Na srečo ni šlo. Poklicala sem na Adrio, povedala, da sem slepa in da potrebujem asistenco na letališču. Ali je bilo doma kaj strahu zaradi moje poti, ne vem. Vsekakor ga starši niso pokazali. Kasneje sem večkrat odletela še na Nizozemsko, tudi v Belgijo, v Los Angeles... pa še marsikam. Se je tudi že zgodilo, da sem prišla na letališče v tujini, pa me ni nihče pričakal, ker so obvestilo, da potrebujem asistenco, "založili"."

V Belgiji je živela skoraj pet mesecev, kot prostovoljka je preko organizacije View pisala članke za brezplačni časopis v pisarni, ki je koordinirala dogodke v četrti, kjer je Aleksandra živela, preko projekta Roza orhideja pa je muslimanske priseljenke, večinoma Turkinje, učila francoščine. "Tako sem spoznavala tudi muslimansko kulturo, ki se zelo razlikuje od naše. V Belgiji ni težava v tem, da bi ljudje dajali o muslimanih vrednostne sodbe, ampak v tem, da so njihove skupnosti tako velike, da jim ni treba znati jezika, ker komunicirajo med seboj. A ko se znajdejo na kakšnem uradu, v ustanovi, nastopijo problemi zaradi neznanja jezika. Zato sem jih učila francoščine. Imele smo praktične vaje iz konverzacije, debatirale smo, risale... Povabile so me tudi k sebi domov, da sem videla, kako živijo. Iz mojega spoštovanja do njihove kulture je zraslo tudi njihovo spoštovanje do mene. Lepo je bilo sodelovati." Njeni podvigi niso namenjeni dokazovanju "tudi slepi zmoremo". Preprosto rada potuje in rada si izpolnjuje želje. "Ko si nekaj zaželim, to rada storim takoj, če le lahko. Takoj, da je čim manj razmišljanja, strahov, scenarijev v glavi, kaj vse se lahko zgodi. Rada potujem, rada spoznavam ljudi, in če mi bo le uspelo, se bom poklicno ukvarjala s tolmačenjem. Pravijo, da je iskan poklic, no videla bom, ko bom iskala delo." Naslednji mesec gre preko študentske izmenjave v Romunijo. Tokrat z Atheno in tokrat bosta prvič potovali res čisto sami.

Kdo smrči med predavanji?

Aleksandra in Athena. "Že kot otrok sem sanjala, da bom nekoč imela svojega psa. V tujini sem videla, da imajo mladi, ki so slepi, pse vodiče. Zelo sem jim zavidala. Pred dobrimi štirimi leti sem se prijavila na zavodu za zdravstveno zavarovanje za dodelitev in čakala in čakala... Skoraj sem že obupala. V začetku letošnjega leta pa je vse bliskovito steklo. Poklicala sta me Darinka in Emil: "Jutri prideva k vam s psom." Naslednji teden so me že peljali na prvi trening in konec februarja je prišla Athena živet k meni, da bi se navadili druga na drugo. Zanjo je bil to velik šok, navezana je bila na "svoje" ljudi. V začetku maja sva opravili izpit." Delovni pes, kakršna je Athena, mora 80 odstotkov svojega časa delati, da ostaja v formi, 20 odstotkov je lahko igre. Če je igre preveč, noče več delati, pravi Aleksandra. Igra je nagrada za delo. Najtežje je doseči, da pes loči, kdaj mora delati in kdaj se lahko igra. "Velikokrat se zgodi, da me vodi po ulici in jo začnejo ljudje klicati in božati, ker je pač lep in prijazen kuža. Napišite prosim, naj tega ne počnejo, ker potem pes začne iskati pozornost, in namesto, da bi vodil slepega, kar gre do nekoga, ki mu namiguje. Na ta način psa vodiča ljudje v bistvu mučijo; ve, da ne bi smel do njih, pa ga vleče - ker se pač vsi radi crkljamo. Najbolj jezna in tudi neprijazna pa sem do tistih, ki me niti ne vprašajo, ali jo smejo pobožati, ampak jo kar božajo, jaz pa tega ne morem videti, ker sem slepa. To ni samo grdo do psa, ampak zelo nespoštljivo tudi do mene. Včasih v hecu pravim, da je to moj zadnji labradorec. Omislila si bom velikega psa, ki bo na pogled zelo nevaren in neprijazen in ki se ga bodo vsi v velikem loku izogibali."

Athena hodi s svojo gospodarico tudi k predavanjem. Profesorjem je prav, drugim študentom tudi, ko jo gledajo, kako večino predavanj prespi. "Včasih smrči," pravi Aleksandra.

Nadaljevanka z zapleti

Enoletna labradorka Athena - zdaj ima dve leti in pol - je bila razstavna psička z odličnimi lepotnimi ocenami v razredu mladih. Darinka in Emil Urbancl iz Limbuša sta po testiranju, ki je običajen pred nakupom, prepričala vzreditelja, da utegne postati sijajna vodička. "Prvi mesec še ni bilo resnega trenerskega dela," pravi Emil. "Bilo je pa pomembno obdobje, saj se je navezala na svoje novo "krdelo", v katerega sodimo vsi v hiši, skupaj z našo mačko Bello. S slednjo sta bili vse, smo ne pes in mačka iz pregovora. Bella ni kazala krempljev, Athena pa je kazala zobe samo takrat, ko se je "smejala" mačjemu vabilu k igri. Poslušnost smo izšolali kar v okviru našega Društva za reševalne pse Maribor, REPS, potem pa smo začeli "osvajati" središče Maribora." Athena, Emil s temnimi očali in belo palico za slepe, mestni vrvež z vedno novimi "statisti". Recept za nadaljevanko z neprestanimi zapleti, pravi. Tako sta utrjevala nepredvidljive situacije iz vsakdanjega življenja. Dva meseca, petkrat na teden po ulicah Maribora. Potem sta vpoklicala še Darinko, kajti Emil je moral končno "oslepeti". Popolnoma zaupati vodenju labradorke, Darinka je nadzirala hojo. Z vztrajnostjo sta prišla do rezultata, ki je prepričal strokovno komisijo. "Torej zelena luč za skupno delo s slepo osebo. Athena je bila najprej namenjena slepi osebi iz Maribora, a se ni izšlo, ker kandidat ni osvojil potrebnega znanja. Njen čas pri nas se je tako podaljšal za pol leta, kar ni bilo brez posledic. V januarju pa se je komisija odločila za Aleksandro in Athena je šla v njeno oskrbo. Aleksandra je hitro osvojila vse - nego, ukaze, Athenino govorico, hojo s pomočjo vodenja, igre..."

Po skupnih treningih pa je labradorka včasih delovala kot otrok, ki ga navajaš na vrtec; najraje bi šla kar z Darinko in Emilom domov. Dokler je Aleksandrina ljubezen ni prepričala, da je njen novi dom vreden brezpogojnega vračanja ljubezni. Kombinacija, kjer so vsi zmagovalci, pravita Darinka in Emil. Vsi pasjeljubci ste najbrž pomislili, kako spustiti iz rok bitje, ki te tako do konca očara. Pri Darinki ni šlo brez naliva, seveda. A recimo, da so bile to solze sreče ob koncu še ene srečne epizode v šolanju psov za humanitarne namene. "Jaz sem pa itak "dedc"" pravi Emil. "Je pa v srcu ostala luknjica, ki se zapolni ob vsakem našem srečanju." In dodaja: ker Athena ni niti prvi niti zadnji kuža, izšolan in oddan na tak način, bo treba res paziti, da ne bo čez leta to srce le še rešeto.


Boljša ne bi mogla biti

Kako se je obnesla na svojem prvem letalskem potovanju Athena, smo vprašali Mira Zidarja, priznanega slovenskega kinološkega sodnika in urednika revije Kinolog, ki se je pridružil "frankfurtski" ekipi:

"Mislim, da se je Athena izkazala tako, da se bolje ne bi mogla. Njena prva pot z letalom samo potrjuje, kar je značilno za to pasmo: da je veliko manj dovzetna za stresne situacije, skratka, da jo je le težko vreči iz tira. Zato so labradorci zelo primerni vodniki za slepe osebe. Nemški ovčar, denimo, je zelo natančen, učljiv, zelo sposoben, a je v sebi majčkeno "lovca", kar labradorec ni. Slednji je seveda sicer lovski pes, a je le prinašalec. Nemškega ovčarja lahko "zmoti" kakšna vztrajna mačka, pa divjačina na primer, kar se pri labradorcu ne dogaja. Jasno pa je, da do tega znanja lahko pride le z dobrim treningom. No, tudi labradorec ima "šibko točko": je zelo prijazen, in če ga ljudje božajo in crkljajo, bo hitro začel hoditi k njim, da bi se jim prikupil. Kot vidim, je Aleksandra dovolj odločna, obenem pa naj na psa ne gleda kot na neko sredstvo za pomoč, ki nima čustev, duše in pameti. Kajti vse to psi gotovo imajo."

Glorija Marinovič

Aleksandra Surla: "Že kot otrok sem sanjala, da bom nekoč imela svojega psa."

Z Darinko Lečnik Urbancl v Frankfurtu.

Miro Zidar

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.