7DNI - sreda, 10. junij 2009

intervju

Tudi živali čustvujejo

Američan dr. Marc Bekoff je eden vodilnih svetovnih etologov in že več kot tri desetletja proučuje vedenje živali. Med drugim je častni profesor razvojne biologije na Univerzi v Koloradu, napisal je 22 knjig in več kot 200 člankov.

Marc Bekoff: "Spoznanju, da živali čustvujejo, se upirajo predvsem tisti, ki izvajajo poskuse z njimi."

V knjigi Čustveno življenje živali je dr. Marc Bekoff zbral zgodbe in anekdote o čustvih živali in jih soočil z najnovejšimi dognanji znanosti. Skupaj z Jane Goodall je ustanovil organizacijo Etologi, namenjeno etičnemu ravnanju z živalmi.

- Kako vi, kot znanstvenik, veste, da živali čustvujejo?

"Z opazovanjem in rezultati študij lahko prepoznamo bogato in globoko čustveno življenje živali. Vsi sesalci, vključno s človekom, imajo enako strukturo limbičnega sistema, področja v možganih, ki ima funkcijo procesiranja čustev."

- Katere živali imajo najbolj razvit čustveni center v možganih?

"Ne bi rekel, da ima katerikoli vrsta sesalcev bolj razvito to možgansko strukturo od drugih, opažam pa, da imajo najbolj socialne živali, kot so sloni, volkovi, delfini in šimpanzi, zelo bogato čustveno življenje. Toda znano je, da tudi miške občutijo sočutje, podgane veselje in da imajo mnoge druge vrste živali globoka čustva, ki se pokažejo ob različnih situacijah."

- Nam lahko navedete konkretne primere?

"Pred nekaj leti sem bil priča zanimivemu ritualu v mestu Boulder v Koloradu. Ob cesti je ležala poginula sraka, ki jo je verjetno povozil avto. Okoli nje so se zbrale štiri srake. Dve sta se približali truplu, se ga nežno dotaknili in odstopili. Ena od srak je odletela in prinesla nekaj trave ter jo položila na truplo. Potem so vse štiri za nekaj sekund obstale v tišini, nato pa so ena za drugo odletele. Ne vemo točno, o čem so te vrane razmišljale ali kaj so čutile, toda po njihovih dejanjih ni razloga, da ne bi verjeli, da so se dostojno želele posloviti od svoje prijateljice. Slišal sem številne zgodbe o podobnem obnašanju pri vranah in krokarjih, in sploh niso osamljene. Obstaja tudi veliko dokazov, da živali občutijo veselje, zlasti med igro. Nekoč sem videl mladega jelena v nacionalnem parku v Skalnem gorovju (Rocky Mountain), tekal je po zasnežnem terenu, skakal v zrak in se v zraku obrnil, padel nazaj na zemljo, se ustavil za hip, zajel sapo in začel ponovno skakati. Videli so tudi že bizone, kako so se drsali po ledu in ob tem navdušeno tulili."

- Imajo živali poleg čustev še druge sposobnosti, ki so značilne za človeško raso?

"Veliko živali načrtuje prihodnost, zavedajo se sebe, imajo čut za pravičnost in moralo, uporabljajo kompleksen jezik za komuniciranje, izdelujejo in uporabljajo orodja ter lahko rešijo kompleksne probleme. S kolegom sva veliko teh informacij o sposobnostih živali objavila v knjigi The Cognitive Animal."

- Znana je vaša izjava: "Ko mi ljudje razlagajo, da imajo radi živali, pa jih potem ubijajo ter mučijo, jim povem, da sem vesel, da nimajo radi mene." Zakaj je po vašem mnenju tolikšna razlika med človeškimi besedami in dejanji?

"Naš odnos z živalmi je zapleten, frustrirajoč, paradoksalen, dvoumen. Ko ljudje zapravijo ogromno denarja za svojega psa, kot je to naredila Leona Helmsley za malteškega kužka z imenom Težava, so jo mnogi obsojali, da je svoje prihranke zapravila za njegovo oskrbo. Toda, če bi Težava bil dirkalni konj ali slon v zavetišču, sem prepričan, da bi ljudje to bolje sprejeli. Mnogi so zmedeni glede svojega odnosa do živali, toda stvari se spreminjajo, ker ljudje spoznavajo, da ne morejo živeti v svetu, ki jih vleče v tako različne smeri. Tole je zgodba, ki jo pogosto povem: Na neki ameriški univerzi sem govoril o naravi živalskih čustev. Znanec je pred predavanjem prišel do mene in mi več kot pet minut razlagal o globokem čustvenem življenju njegovega psa Renoja. Povedal je, da se zelo rad igra z drugimi psi, pogreša gospodarja, kadar je odstoten, in pred nekaj dnevi je bil ljubosumen na njegovo hčerko, kateri je posvetil več pozornosti kot njemu. Pri igri se točno drži pravil in zdi se, kot da ima občutek za moralo. Bil je vesel, da ima psa, ki loči med prav in napak, ki ima razvite socialne veščine, jaz pa sem bil navdušen ob poslušanju te zgodbe, kajti pripovedovalec je bil eden tistih raziskovalcev, ki je trdil, da ne vemo, kako čustvujejo živali in da v nekaterih situacijah ne moremo biti prepričani, ali sploh karkoli čutijo. Moje navdušenje je bilo kratkotrajno. Ko sem po govoru odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, mi je prav on očital, da sem preveč prepričan vase, ko govorim o čustvih živali. Ko je končal govor, sem ga prosil, naj občinstvu pove zgodbo o čustvenem življenju svojega psa. Zardel je, povedal zgodbo, zaključil pa jo takole: "No, v bistvu sploh ne vem, ali je Reno užival v igri s prijatelji, ali je bil res žalosten, kadar me ni bilo doma, in prepričan sem, da v resnici ni bil ljubosumen, ker sem pozornost posvečal svoji hčerki, samo pretvarjal se je." Pred občinstvom se mu je torej sprožil varovalni mehanizem, ki ga uporablja mnogo ljudi, ki živijo s psi, mačkami, ptiči in drugimi živalmi; kot da vsega ne sme povedati. Sploh se ni zavedal, da je bil v nesoglasju s tistim, kar mi je govoril še pred eno uro. Ignoriral je dejstvo, da imajo človek in mnoge živali v možganih limbični sistem, ki je odgovoren za pozitivna in negativna čustva. Tako ni nikakršno presenečenje, da je njegov pes Reno občutil in izražal veliko različnih čustev."

- Če so živali bitja z občutki, s čustvi in sposobnostjo zavedanja lastnega bitja, ali je potem prav, da človek sebe povzdiguje nad živali?

"Ne, ljudje smo čudoviti in posebni sesalci, toda enako lahko rečemo tudi za živali. Živali imajo svoj način življenja, toda zato ni nihče izmed nas boljši in več vreden kot one."

- Ali doživite med ljudmi nasprotovanje, ko govorite o čustvih živali? V šoli se namreč tega nismo učili.

"V zadnjih letih vse manj ljudi dvomi o obstoju čustev pri živalih, tako je tudi po zaslugi najnovejših znanstvenih raziskav. Najbolj se dejstvom o živalskih čustvih upirajo ljudje, ki izvajajo poskuse na živalih, pri katerih te izredno trpijo."

- Ali imajo vsi znanstveniki radi živali?

"Na to vprašanje težko odgovorim, toda mislim, da imajo mnogi znanstveniki, ki mučijo živali, radi ta bitja, kot na primer prijatelj, o katerem sem pripovedoval. Toda mnogi imajo v sebi nekakšen program, po katerem delujejo, kot da ni nič narobe mučiti živali, če to delajo v dobro človeštva oziroma v imenu znanosti. Toda sam verjamem, da ni opravičila za mučenje in ubijanje živali niti v imenu znanosti."

- Bral sem o opici, ki se je naučila angleškega jezika in je celo logično odgovarjala na vprašanja lastnika. So takšne zgodbe izjema v svetu živali?

"Gre za izredno opico, toda še vedno ne vemo, koliko drugih živali lahko počne podobno. Takšne sposobnosti ne bi smele biti pokazatelj inteligence živali, kajti mnoge živali so razvile zelo kompleksen način komunikacije, ki jo človek ne zmore. Naša naloga ni, da bi sposobnosti ljudi primerjali z živalskimi, pač pa, da zagotovimo živalim vse možnosti, da lahko dostojno živijo znotraj svoje vrste."

- Če bi živali znale govoriti, kakšno sporočilo bi po vašem mnenju imele za ljudi?

"Mislim, da bi nas živali prosile, naj lepše ravnamo z njimi ali da naj jih pustimo pri miru. Živali želijo, da jih spoštujemo in cenimo kot individualna bitja, ne pa da jih vrednotimo po tem, koliko lahko naredijo za nas. One želijo, da ljudje postanemo bolj sočutni do njih."

- Kako igra vpliva na živali?

"Živali, ki se igrajo na pošten način in ne goljufajo, imajo več možnosti, da ostanejo znotraj svoje skupine. To pomeni, da imajo tudi več možnosti za preživetje kot živalski osebki, ki živijo ločeno od skupine."

- Ali mislite, da zlato pravilo "Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugemu ne stori!" lahko uporabimo tudi v odnosu človek-žival?

"Da."

- Leonardo da Vinci je nekoč izjavil, da bo prišel čas, ko bo umor živali veljal za enak zločin kot umor človeka. Ali verjamete v to?

"Ne, ne verjamem, toda kljub temu gre naša družba vedno bolj v tej smeri, da kaznuje ljudi, ki delajo zločine nad živalmi."

- Če bi vi pisali zakon o zaščiti živali, kaj bi vanj napisali?

"Da bo vsak človek kaznovan zaradi mučenja in zlorabljanja živali. Za to ni nikakršnega opravičila."

- Kaj predlagate ljudem, ki še niso odprli srca za živali?

"Pogled v njihove oči je zelo pomemben. Ko so živali srečne, njihove oči žarijo od veselja, ko so zlorabljene in nespoštovane, so njihove oči brez življenja, brez leska. V bistvu so mačje oči zelo vplivale na moj osebni razvoj in tudi na moje delo v znanosti. Pred leti sem bil vključen v nek doktorski raziskovalni projekt, pri katerem smo morali ubiti mačka, ki je bil predmet raziskave. Kakorkoli, ko sem šel proti Speedu, zelo inteligentnemu mačku, ki sem mu na skrivaj dal ime - skrivaj zato, ker znanstveniki naj ne bi dajali imen predmetom raziskave -, da bi ga poslednjič izpustil iz kletke, je njegova sproščenost izginila, kot da bi slutil, da je to njegovo zadnje potovanje. Ko sem ga dvignil, me je pogledal in v njegovih očeh je bilo vprašanje: "Zakaj jaz?" Oči so se mi zasolzile. Ni umaknil svojega pogleda od mojih oči. Ko sem potem opravil to, kar je bilo predvideno (in moral sem, ker je imel samo polovico možganov), se mi je zlomilo srce. Še danes se spominjam njegovih oči, iz katerih sem lahko razbral brezmejno bolečino in nedostojanstvo, ki ju je moral prenašati. Ostali, ki so bili vključeni v program, so me poskušali prepričati, da je bila raziskava vredna njegove smrti, toda jaz se nisem strinjal z njimi in sem zapustil skupino. Znanega biologa Georga Schallerja so vprašali, kakšen je občutek, ko se iz oči v oči srečaš z gorilo. Njegov odgovor: "Jasno sem čutil, da imava veliko skupnega. Gledal sem v bitje, ki je zgrajeno podobno kot človek, ki je naš bližnji sorodnik. Videl in razpoznal sem izraze na njegovem obrazu. Prevzelo me je sočutje do tega bitja." Poleg tega, da so to čudovita bitja, je vsak od njih individualen. Vsakega od njih lahko prepoznaš po njegovem obrazu."

- Kdo je odgovoren za slab odnos človeka do živali?

"Ne mislim, da bi morali obtožiti katero osebo, posameznika. Mnogi ljudje verjamejo, da je človek več vreden od živali, toda omenil sem že, da se ta odnos hitro spreminja. Vedno več ljudi spoznava, da to, čeprav so živali različne od ljudi, še ne pomeni, da so manj vredne od nas."

- Kako pa ocenjujete izjave nekaterih katoliških filozofov iz srednjega veka, da so živali samo stroji brez duše?

"Absolutno se ne strinjam z njimi."

- Ali ste vegetarijanec?

"Ja, sem. Moja dieta je sestavljena iz 99,9 odstotka veganske hrane."

- Mnogi ljudje pravijo, da so vegetarijanci, toda uživajo ribe, ki so prav tako živali. Zakaj ima tako veliko ljudi različen odnos do rib? Ali te živali nimajo občutkov?

"Ne razumem, kako lahko nekdo pravi, da je vegetarijanec in uživa ribe. Ribe so živali! In znanstveniki vemo, da so ribe zelo občutljiva bitja, ki čutijo bolečine in si nikakor ne želijo imeti trnka v svojem gobcu."

- Zakaj raziskujete živali?

"Rad raziskujem živali in moja želja je bila, da bi to lahko počel vse življenje. Starši so mi rekli, da sem bil vedno naklonjen živalim, že ko sem bil star tri leta, sem razmišljal o njih in čutil z njimi Že od vsega začetka sem se zavedal, da so živali pametna in čuteča bitja in desetletja kasneje mi je raziskovalno delo samo potrdilo te ugotovitve o živalih. Znanost potrjuje tisto, kar mnogi izmed nas že vemo in čutimo."

- Nobena žival noče, da jo ubije druga žival ali človek. Je potemtakem res naravno, da ena žival požre drugo?

"Nekatere živali morajo za svoje preživetje jesti druge živali in zato niso slabe ali zlobne. To početje je zanje povsem naravno."

- Kakšna je vloga živali na tem svetu in česa se od njih lahko naučimo?

"Od živali se lahko veliko naučimo o spoštovanju, dostojanstvu, strasti, ljubezni. Potrebno je spremeniti naš odnos do živali iz brezobzirnosti v pozornost in obzirnost. Pri tem ne bomo prav nič izgubili, temveč samo pridobili. Nikoli ne moremo biti preveč velikodušni ali preveč prijazni. Prav gotovo bomo izboljšali samospoštovanje, če globoko v svojem srcu vemo, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, in če upoštevamo blaginjo teh čudovitih živali, s katerimi si delimo Zemljo, s prekrasnimi stvaritvami, ki naredijo naše življenje bogatejše, z več izzivi in veselja, kot če živali ne bi bilo. Ali ni dober občutek, ko se zavedamo, da smo pomagali živalim, katerih morda sploh ne moremo videti, slišati ali povohati? Ali ni dober občutek, ko se zavedamo, da smo naredili nekaj dobrega za planet Zemljo, pa čeprav neposredno ne vidimo sadov svojih dejanj?

Najbolj pomembno je, da naš odnos do živali postane boljši, kot so ga imeli naši predniki, in prav gotovo imamo dovolj virov, da nam to uspe. Morda je pri tem glavno vprašanje, ali se bo dovolj ljudi odločilo pomagati prispevati k boljšemu svetu, v katerem bo ljubezni v izobilju, še preden bo za to prepozno. Verjamem, da smo se že odpravili na to potovanje. Moj optimizem me ne vodi v nobeno drugo smer. Moja kolegica Jessica Pierce pravi, da potrebujemo več sočutja za trpljenje drugih. Povsem se strinjam z njo. Dobrota, ljubeznivost, prijaznost, sočutje morajo vedno biti prva in glavna čustva v našem odnosu do živali in sploh do vseh bitij na tem svetu. Treba je imeti v mislih, da je dajanje čudovit način sprejemanja. Potrebujemo odločitev v srcu. Prav nobenega razloga ni za strah, če bi odprli srce za živali. One so me veliko naučile o odgovornosti, sočutju, skrbi, odpuščanju in vrednosti globokega prijateljstva in ljubezni. Živali delijo svoje srce z nami in tudi sam želim narediti enako. Živali se odzivajo na nas, če smo sočutna bitja, in mi jih sprejemamo iz istega razloga. S tem ko živimo bolj v harmoniji z Naravo, lahko ponovno obnovimo sebe, našo dušo, ki je bila razdrobljena zaradi naše odtujitve od živali in druge Narave. Lahko povečamo naše "stopinje sočutja" z več in več ljubezni. V mnogih pogledih je sedanji čas najboljši in najslabši čas za mnoge živalske vrste. Najboljši, ker vedno več ljudi po svetu iskreno skrbi zaradi negativnih vplivov človeškega načina življenja na živali, s katerimi si delimo prostor, in najslabši, ker se svetovna populacija izredno hitro povečuje in je vse manj prostora, da bi ljudje živeli, ne da bi vdirali v življenjski prostor živali. Ljudje smo močna sila v naravi in očitno lahko spremenimo veliko vzorcev obnašanja pri različnih vrstah. Soobstoj z drugimi živalmi je ključnega pomena. S tem ko človek narahlo vstopi v življenje živali, lahko uživa v njihovi družbi, ne da bi jim škodoval s svojim zanimanjem in radovednostjo. Veliko več lahko pridobimo, če se živalim približamo s ponižnostjo, z naklonjenostjo, s spoštovanjem, sočutjem in z ljubeznijo. Naša radovednost ne bi smela škodovati živalim. Naša potencialna moč, da lahko naredimo vse, kar želimo narediti z živalmi in nasploh z Naravo, je močno povezana z našo odgovornostjo, da postanemo etični. Nič manj od tega - in začnimo že ta trenutek!"

Damjan Likar

Marc Bekoff: "Treba je spremeniti naš odnos do živali iz brezobzirnosti v pozornost in obzirnost. Pri tem ne bomo prav nič izgubili, temveč samo pridobili."

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.